Med mnogimi nalogami, ki jih opravlja Narodna in univerzitetna knjižnica, je v prvi vrsti skrb za gradivo, ki tvori slovensko pisno kulturno dediščino in je konstitutivni del identitete slovenskega naroda. S tem zagotavljamo dostopnost gradiva za študij in raziskovanje, ki spodbujata znanstveno, kulturno in umetniško produkcijo jutrišnjega dne.
Nadvse veseli smo, ker pri ohranjanju pisne kulturne dediščine slovenskega naroda nismo sami. Hvaležni smo vsem posameznikom in organizacijam, ki nam pomagajo pri zbiranju, ohranjanju in promociji gradiva. Zato že od leta 2008 podeljujemo Trubarjeva priznanja za pomembne prispevke k ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine. Podeljujemo ga posameznikom ali pravnim osebam, ki so pomembno prispevali oziroma imajo pomembne zasluge za varovanje in ohranjanje nacionalne pisne kulturne dediščine. Trubarjevo priznanje je v obliki diplome in ga je možno prejeti le enkrat. Priznanja podeljuje posebna komisija, ki bo pobude zbirala na podlagi javnega razpisa za podelitev Trubarjevih priznanj.
Trubarjevo priznanje za leto 2022 sta prejela akad. prof. dr. Janko Kos in Slovenska matica.
Slovenska matica
Sodelovanje med Narodno in univerzitetno knjižnico in Slovensko matico ima že dolgo in vsebinsko bogato zgodovino. Obe instituciji štejeta med najstarejše kulturne ustanove na slovenskih tleh. Veseli smo, da se plemenita tradicija skrbi za slovensko kulturo nadaljuje in da se naloge obeh ustanov komplementarno prepletajo tudi danes.
Ravno Slovenska matica je ob Študijski (prej Licejski) knjižnici, predhodnici NUK, začela namensko zbirati pisno kulturno dediščino ter rokopise slovenskih književnikov. Že kmalu po ustanovitvi Slovenske matice leta 1864 je njen prvi tajnik postal Fran Levstik, ki je bil kasneje imenovan tudi za skriptorja Študijske knjižnice. Levstik si je v soglasju z »očetom naroda« in poznejšim predsednikom Slovenske matice Janezom Bleiweisom zastavil pomembno nalogo: začel je urejati in objavljati izbrane spise slovenskih književnikov, leta 1869 Valentina Vodnika. Leta 1870 je Slovenska matica izdala dela Jovana Vesela Koseskega, kasneje pa Štrekljeve Slovenske narodne pesmi v štirih zvezkih. Sredi dvajsetih let 20. stoletja se je velik del tega rokopisnega gradiva kot dar Slovenske matice preselil v Rokopisno zbirko NUK.
V začetku leta 2014 je NUK na pobudo Slovenske matice, katere tajnik je bil tedaj Drago Jančar, prevzela obsežen založniški arhiv iz obdobja 1945–2001. V letu 2014 je bila ob 150-letnici ustanovitve Slovenske matice v NUK odprta razstava, na kateri smo prikazali celotno delovanje ustanove od začetkov naprej in ob tem izpostavili tudi od nje pridobljeno rokopisno in dokumentacijsko gradivo. Založniški arhiv Slovenske matice, ki obsega skupaj 10 tekočih metrov gradiva, je že lepo urejen, v celoti katalogiziran ter primerno shranjen v posebnih brezkislinskih mapah. Kot priča pestre izdajateljske dejavnosti in pomemben zgodovinski vir že služi za raziskave slovenske kulture v 20. stoletju.
Omenjenemu gradivu se je pred kratkim pridružilo še devet kartonov novega gradiva iz arhiva Slovenske matice, ki še ni popolnoma urejeno, skriva pa nekaj izrazitih biserov slovenske besede, med drugim štiri zvezke rokopisa s področja toponimije dežele Štajerske izpod peresa škofa in književnika Antona Martina Slomška ter v celoti ohranjen rokopis romana Novo življenje našega najpomembnejšega pisatelja Ivana Cankarja, ki je sicer v knjižni obliki izšel v založbi Slovenske matice leta 1908. Poleg zanimive društvene korespondence, ki so jo podpisali predsedniki in dejavni člani Slovenske matice od Janeza Bleiweisa do Ivana Grafenauerja, vsebuje arhiv še bogato literarno zapuščino koroškega pesnika Frana Ellerja ter precej originalnih tipkopisov s področja književnosti in slovenske kulturne zgodovine. Mednje spadajo tako romani iz obdobja modernizma kot številne znanstvene razprave in prevodi klasičnih del s področja filozofije.
Medsebojno sodelovanje ustvarja boljši svet in nas človeško in intelektualno bogati. S to sklepno mislijo se v NUK zahvaljujemo Slovenski matici ter ji podeljujemo Trubarjevo priznanje za njen velik in trajen prispevek k ohranjanju in varovanju slovenske pisne kulturne dediščine.
Akad. prof. dr. Janko Kos
Literarni zgodovinar in teoretik prof. dr. Janko Kos, dolgoletni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je eden od utemeljiteljev primerjalne književnosti na Slovenskem. Pomemben del njegovega bogatega in trajnega znanstvenega opusa temelji na raziskavah rokopisov Žige Zoisa, Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Matije Čopa, Ivana Cankarja in drugih slovenskih literatov, ki jih hrani Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice.
Kos je začel že v šestdesetih letih 20. stoletja preučevati Franceta Prešerna. V letih 1965 in 1966 je z obsežnim kritičnim aparatom objavil Prešernovo zbrano delo ter napisal monografijo o njegovem pesniškem razvoju. Leta 1969 je pri Antonu Ocvirku doktoriral s tezo o Prešernu in evropski romantiki, v kateri je izrisal pesnikovo literarno obzorje in opisal vplive nemške, angleške in slovanske romantike na njegov pesniški opus. Pozneje je Prešernu posvetil še knjigi Neznani Prešeren (1994) ter Prešeren in krščanstvo (2002). Poleg Prešernovih pesmi je v znanstvenokritičnih izdajah objavil pisma in spise Matije Čopa, zbrano delo Valentina Vodnika in osem knjig zbranega dela Ivana Cankarja, zlasti kratko prozo in romana Na klancu in Hiša Marije Pomočnice. Na podlagi teh raziskav je napisal monografije o Vodniku, Čopu in Cankarju, svoja spoznanja pa je vgradil tudi v druge preglede, med katerimi so Romantika, Razsvetljenstvo in monumentalna Primerjalna zgodovina slovenske literature.
Kosovo znanstveno in uredniško delo, posvečeno slovenskim pesnikom in pisateljem, katerih zapuščine v veliki meri hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, je izjemen in trajen prispevek k ohranjanju in predstavljanju nacionalne pisne kulturne dediščine, zato si zasluži Trubarjevo priznanje.