Med mnogimi nalogami, ki jih opravlja Narodna in univerzitetna knjižnica, je v prvi vrsti skrb za gradivo, ki tvori slovensko pisno kulturno dediščino in je konstitutivni del identitete slovenskega naroda. S tem zagotavljamo dostopnost gradiva za študij in raziskovanje, ki spodbujata znanstveno, kulturno in umetniško produkcijo jutrišnjega dne.
Nadvse veseli smo, ker pri ohranjanju pisne kulturne dediščine slovenskega naroda nismo sami. Hvaležni smo vsem posameznikom in organizacijam, ki nam pomagajo pri zbiranju, ohranjanju in promociji gradiva. Zato že od leta 2008 podeljujemo Trubarjeva priznanja za pomembne prispevke k ohranjanju nacionalne pisne kulturne dediščine. Podeljujemo ga posameznikom ali pravnim osebam, ki so pomembno prispevali oziroma imajo pomembne zasluge za varovanje in ohranjanje nacionalne pisne kulturne dediščine. Trubarjevo priznanje je v obliki diplome in ga je možno prejeti le enkrat. Priznanja podeljuje posebna komisija, ki bo pobude zbirala na podlagi javnega razpisa za podelitev Trubarjevih priznanj.
Prejemniki Trubarjevega priznanja za leto 2025
so Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik ter
doc. dr. Matija Ogrin in doc. dr. Andrejka Žejn.
Priznanje bomo podelili v sredo, 10. decembra 2025, ob 18. uri,
v avli pred Veliko čitalnico Narodne in univerzitetne knjižnice.
Utemeljitvi:
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik
Slovenski narodopisni inštitut Urbana Jarnika opravlja pomembno in dragoceno narodno poslanstvo na avstrijskem Koroškem. V programski predstavitvi imajo zapisano, da se v prvi vrsti posvečajo etnološkim raziskavam pokrajinske snovne in nesnovne dediščine, v katere so vključena tudi kulturnozgodovinska in jezikovna vprašanja. Prve pobude za dejavnost je dal dr. Pavle Zablatnik leta 1983, ko je Krščanska kulturna zveza najprej ustanovila narodopisni oddelek, ki je leta 1994 prerasel v sedanji Inštitut.
V predlogu je zapisno, da so temelj delovanja inštituta od vsega začetka predstavljale raziskave sodelavk in sodelavcev. Poleg področij etnoloških raziskav - šege in navade, bivalna kultura in arhitektura ter oblačilna kultura - velja poudariti, da so v svoje področje delovanja vključili tudi jezikovno-dialektološke raziskave in proučevanje ljudskega pesništva na Koroškem. Skrbijo tudi za ohranjanje pisnih dokumentov, ki so sicer maloštevilni, a vendar predstavljajo pomembno gradivo za raziskovanje slovenščine na skrajnem severu našega etničnega prostora. Tako so sodelavci Inštituta v tridesetih letih delovanja objavili vrsto narečnih slovarjev in zbirke narečnih pripovedi iz treh dolin – Roža, Podjune in Zilje. Načrtno zbirajo ledinska in krajevna imena ter slovenske nagrobne napise. Pomembno izhodišče za njihove raziskave je terensko delo, ki temelji na ustnem izročilu. Tovrstne zvočne zapise sproti arhivirajo in jih hranijo v digitalni obliki.
Ob tem delu pa se Inštitut posveča tudi skrbnemu ohranjanju pisnih virov in starih dokumentov slovenske kulturne dediščine. Hranijo jih v sklopu zapuščin pomembnih koroških kulturnih delavcev; med njimi najdemo farne kronike in cerkvene dokumente, posebej pa velja izpostaviti tri rokopisne pesmarice iz prve in druge polovice 19. stoletja, nekatere zapisane koroške pasijone ter vrsto pomembnih redkih tiskov s tega področja. Inštitut evidentira tudi pisne dokumente, ki so trenutno še v zasebni lasti, a bodo nekoč predani v njegovo hrambo.
V zadnjem času se Slovenski narodopisni inštitut Urbana Jarnika aktivno vključuje v izvajanje konvencije UNESCO o zaščiti nesnovne kulturne dediščine na avstrijskem Koroškem. Z različnimi projekti, kot sta dokumentacija slovenskih ledinskih in hišnih imen ter projekt Ziljski žegen in ziljska noša, ki jih je kot dober primer prepoznala tudi Avstrijska komisija za UNESCO, skrbi za znanstveno evidentiranje ter za kreativne oblike promocije dediščine, ki vključujejo digitalne, izobraževalne in participativne metode.
S svojim delovanjem si Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik prizadeva za aktivno sodelovanje z lokalnim prebivalstvom. Sodelavci Inštituta opravljajo mentorsko vlogo pri študentskih diplomskih nalogah in različnih raziskovalnih projektih ter organizirajo delavnice v šolah, kjer skrbijo za prenos slovenske jezikovne in kulturne dediščine ter zavesti na mlajše generacije. Organizirajo tudi znanstvene dogodke in simpozije ter sistematično skrbijo za publikacije znanstvenih izsledkov njihovega dela, pri čemer sodelujejo z različnimi ustanovami, med drugimi s celovško Mohorjevo družbo.
Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in njegovi sodelavci z načrtovanim in sistematičnim delom na področju zbiranja in ohranjanja, raziskovanja in sodelovanja z različnimi ustanovami ter z raznovrstno promocijo slovenske pisne in druge kulturne dediščine na avstrijskem Koroškem opravljajo izjemno dragoceno delo, ki nam je v navdih in spodbudo, zato si zasluži Trubarjevo priznanje za leto 2025.
Doc. dr. Matija Ogrin in doc. dr. Andrejka Žejn
Inštitut za literaturo in literarne vede ZRC SAZU je v zadnjih letih izvedel vrsto pomembnih projektov, med njimi tudi projekt Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja, ki je v obsežnem Registru rokopisov slovenskega slovstva na novo evidentiral in objavil množico besedil tega časa (več kot 200) ter tudi s pomočjo uporabe sodobne računalniške tehnologije opravil temeljne analize teh izjemno pomembnih besedilnih korpusov, podprte z informacijsko tehnologijo. Posebno mesto med njimi ima t. i. Poljanski rokopis, ki je po mnenju strokovnjakov najobsežnejše pripovedno besedilo tega obdobja slovenske književnosti in eden najpomembnejših starejših slovenskih rokopisov.
Poljanski rokopis je morda nastal v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, do druge svetovne vojne pa je bil verjetno shranjen v župnišču v Poljanah. Najden je bil leta 2008 v kmečki hiši v Poljanski dolini. Od posrednika Franceta Štukla je leta 2009 prišel v ZRC SAZU, nato pa sta ga Matija Ogrin in Boris Golec predala v hrambo Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer smo ga primerno restavrirali.
Čeprav se je ohranil v nepopolni obliki, še vedno obsega 664 rokopisnih strani velikega formata (prvotno jih je imel ok. 750). Zapisan je bil sicer šele okrog leta 1800, vendar kot prepis starejšega dela - baročnega rokopisa o Jezusovem življenju, ki ga je sredi 18. stoletja sestavil neznani avtor, morda eden od samostanskih kapucinov. Poljanski rokopis je edini skoraj v celoti ohranjeni prepis tega dela (vsi ostali so propadli ali se ohranili v fragmentih). Besedilo je izvirna slovenska predelava starejših latinskih in nemških razlag Jezusovega življenja in delovanja. Avtor se je opiral na spise iz 14. stoletja. Poljanski rokopis združuje eksegezo evangelijev in nekanonično izročilo, razlage srednjeveških teologov in čustvovanje baročnega človeka, vse pa prepleta z literarnimi opisi oseb in dogodkov. Ker je bilo delo Das Grosse Leben Christi v dobi Marije Terezije uvrščeno na avstrijski državni indeks prepovedanih knjig, saj so ga razsvetljenski cenzorji imeli za praznovernega, ni več dobilo dovoljenja za tisk niti v izvirniku niti v prevodih ali predelavah. Med ljudmi se je lahko besedilo širilo le v starejših izdajah in rokopisih, kakršen je bil Poljanski rokopis.
Zaradi poznega odkritja sta splošna in strokovna javnost Poljanski rokopis postopno spoznavali šele v zadnjih petnajstih letih (od leta 2011) - s pionirskimi raziskavami Matije Ogrina in Andrejke Žejn ter z Ogrinovo objavo digitalnega faksimila. Pomembno mesto Poljanskega rokopisa v slovenski književnosti in kulturi je dokončno utrdila monumentalna znanstvenokritična izdaja iz letošnjega leta. Večji del izdaje predstavlja kritični prepis, ki prinaša historično besedilo ohranjenih strani Poljanskega rokopisa, sledijo pa še apendiks z odlomki iz starejših slovenskih rokopisov o Jezusovem življenju, ki v Poljanskem rokopisu manjkajo, literarnozgodovinske in jezikoslovne študije ter slovar starejšega besedja.
Objava rokopisa, skupaj z obsežnim znanstvenokritičnim aparatom (knjiga obsega več kot 800 strani) je izjemen prispevek k ohranjanju slovenske pisne kulturne dediščine, zato si urednika zaslužita Trubarjevo priznanje za leto 2025.