2023
prof. dr. p. Metod Benedik
Pater Metod Benedik, slovenski teolog in cerkveni zgodovinar, zaslužni profesor Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, je preučeval zgodovino kapucinskih knjižnic na Slovenskem, posvečal pa se je tudi urejanju in predstavljanju njihove zapuščine.
Posebej podrobno je raziskal knjižni fond kapucinske knjižnice v Škofji Loki, za katero je skrbel kot predstojnik tamkajšnjega samostana v letih 1985‒1991 in 1999‒2008. V sodelovanju z Občino Škofja Loka in s pomočjo donatorjev je dosegel, da je knjižnica leta 2001 dobila bibliotekarko in da je leta 2008 zaživela v prenovljenih prostorih kot Knjižnica patra Romualda Marušiča skupaj s stalno razstavo o Škofjeloškem pasijonu. Predvsem po njegovi zaslugi je celoten fond te baročne knjižnice, ki je začela nastajati na začetku 18. stoletja in med drugimi dragocenostmi vsebuje 21 inkunabul, izvod Dalmatinove Biblije in izvirni rokopis Škofjeloškega pasijona, shranjen v klimatsko ustreznih razmerah, katalogiziran v sistemu Cobiss in dostopen tako raziskovalcem kakor širši javnosti. Kapucinska knjižnica v Škofji Loki je tako zgled sodobno urejene historične knjižne zbirke.
Druge zasluge Metoda Benedika so povezane z zgodovino slovenskega slovstva: napisal je številne študije, v katerih je raziskal dve medsebojno povezani področji delovanja kapucinov na Slovenskem v baročni dobi ‒ pridige in pasijonske procesije. Vrh tega delovanja je Benedikovo souredniško delo pri faksimilirani izdaji zbirke pridig Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega leta 1998 pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Objavil je temeljne raziskave o zgodovini, ozadjih in uprizoritvah Škofjeloškega pasijona, o njegovih ljubljanskih predhodnikih in verjetni zvezi s kapucinsko procesijo v Pragi, v drugih razpravah pa med velikimi osebnostmi iz slovenske zgodovine obravnaval tudi Primoža Trubarja.
Metod Benedik je več desetletij odlično prispeval k ohranjanju, raziskovanju in poznavanju nacionalne pisne kulturne dediščine, zato si v letu 2023 zasluži Trubarjevo priznanje.
2022
Slovenska matica in akad. prof. dr. Janko Kos
Iz utemeljitve za Slovensko matico: Slovenska matica je ob Študijski (prej Licejski) knjižnici, predhodnici NUK, začela namensko zbirati pisno kulturno dediščino ter rokopise slovenskih književnikov. Že kmalu po ustanovitvi Slovenske matice leta 1864 je njen prvi tajnik postal Fran Levstik, ki je bil kasneje imenovan tudi za skriptorja Študijske knjižnice. Leta 1870 je Slovenska matica izdala dela Jovana Vesela Koseskega, kasneje pa Štrekljeve Slovenske narodne pesmi v štirih zvezkih. Sredi dvajsetih let 20. stoletja se je velik del rokopisnega gradiva Slovenske matice kot dar preselil v Rokopisno zbirko NUK. V začetku leta 2014 je NUK na pobudo Slovenske matice, katere tajnik je bil tedaj Drago Jančar, prevzela obsežen založniški arhiv iz obdobja 1945–2001. Omenjenemu gradivu se je pred kratkim pridružilo še devet kartonov novega gradiva iz arhiva Slovenske matice, ki še ni popolnoma urejeno, skriva pa nekaj izrazitih biserov slovenske besede, med drugim štiri zvezke rokopisa s področja toponimije dežele Štajerske izpod peresa škofa in književnika Antona Martina Slomška ter v celoti ohranjen rokopis romana Novo življenje našega najpomembnejšega pisatelja Ivana Cankarja, ki je sicer v knjižni obliki izšel v založbi Slovenske matice leta 1908. Medsebojno sodelovanje ustvarja boljši svet in nas človeško in intelektualno bogati. S to sklepno mislijo se v NUK zahvaljujemo Slovenski matici ter ji podeljujemo Trubarjevo priznanje za njen velik in trajen prispevek k ohranjanju in varovanju slovenske pisne kulturne dediščine.
Iz utemeljitve za akad. prof. dr. Janka Kosa: Literarni zgodovinar in teoretik prof. dr. Janko Kos, dolgoletni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je eden od utemeljiteljev primerjalne književnosti na Slovenskem. Pomemben del njegovega bogatega in trajnega znanstvenega opusa temelji na raziskavah rokopisov Žige Zoisa, Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Matije Čopa, Ivana Cankarja in drugih slovenskih literatov, ki jih hrani Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice.[...] Kosovo znanstveno in uredniško delo, posvečeno slovenskim pesnikom in pisateljem, katerih zapuščine v veliki meri hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, je izjemen in trajen prispevek k ohranjanju in predstavljanju nacionalne pisne kulturne dediščine, zato si zasluži Trubarjevo priznanje.
2021
dr. Janez Šumrada in dr. Miran Košuta
Iz utemeljitve za dr. Janez Šumrada: je vrhunski raziskovalec enega od ključnih obdobij v zgodovinskem razvoju Slovencev od ljudstva do naroda, časa na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Temu prelomnemu obdobju slovenskega jezika in kulture se intenzivno posveča že več kot tri desetletja, vse od priprav na doktorsko disertacijo, ki jo je zasnoval na večletnem arhivskem delu v tujih in domačih knjižnicah. Posebej ga zanima raziskovanje novih, neznanih in slabo izkoriščenih virov, ki rezultate prikažejo v novi zgodovinski perspektivi. Velik del raziskav dr. Šumrade obravnava gradivo, ki ga hranijo zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, posebej zapuščino slavista Janeza Nepomuka Primica. Poleg razprav, že pred leti objavljenih v znanstvenih revijah v slovenskem in nemškem jeziku, je pred kratkim izšla tekstnokritična izdaja Primičevega rokopisa Listi, pisani med rimskim in francoskim cesarskim dvorom, ki je nastal leta 1809 in ga hrani Rokopisna zbirka NUK. Primičev prevod s področja diplomacije, ki bi, če bi bil tedaj objavljen, pomembno prispeval k oblikovanju strokovnega jezika in povezovanju slovenskega prostora s širšo evropsko družbo, je dr. Šumrada pospremil z obširno spremno študijo, priročnim slovarjem neznanih in manj znanih izrazov in kritičnim aparatom ter ga v letošnjem letu objavil v obsežni monografiji Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika: Janez Nepomuk Primic in njegovi Listi (Mohorjeva družba, Celovec, 2021). Ker je Primic prevajal iz nemške izdaje iz leta 1808, je dr. Šumrada svoj osebni izvod tega tiska ob koncu raziskave podaril Narodni in univerzitetni knjižnici.
Iz utemeljitve za dr. Miran Košuta: literarni zgodovinar, kritik, prevajalec, esejist in redni profesor na Univerzi v Trstu, se v svojem izredno obsežnem in raznovrstnem znanstvenem opusu s posebno ljubeznijo in tankočutnostjo kot odličen poznavalec razmer posveča predvsem slovenskim avtorjem iz zamejstva oziroma v zamejstvu (Vladimir Bartol, Boris Pahor, Alojz Rebula, Stanko Vuk). Svoje poslanstvo predano izpolnjuje tudi na področju medkulturnega dialoga in sodelovanja z italijansko kulturo. Pred kratkim je knjižno objavo doživel njegov prevod Prešernovih pesmi, že leta pa se kot urednik ukvarja z zbranimi deli Vladimirja Bartola, predvsem z njegovo povojno kratko prozo, objavljeno v ljubljanskih in tržaških časopisih. Najpomembnejši vir pri tem raziskovanju je bila Bartolova literarna zapuščina, ki jo hrani Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Dr. Košuta si prizadeva tudi za stike med tržaškim literarnim muzejem Svevo/Joyce in NUK. V novi stavbi in prenovljenih razstavnih prostorih tržaškega muzeja naj bi kot rezultat sodelovanja sploh prvič na stalni razstavi predstavili tudi pomemben slovenski delež v literarni preteklosti Trsta. S svojimi prispevki je dr. Košuta pomagal pri projektu Društva slovenskih pisateljev Slovenska pisateljska pot, ki si prizadeva predstaviti domačo književnost širši javnosti, v prvi vrsti mladini. Dr. Miran Košuta si zasluži Trubarjevo priznanje za svoje velike zasluge za nacionalno pisno kulturno dediščino in njeno znanstveno promocijo v zamejstvu, matici in mednarodnem prostoru.
2020
dr. Pavel Zdovc in prof. dr. Michael Biggins
Iz utemeljitve za dr. Pavla Zdovca: "Pavel Zdovc je s svojo skromnostjo in požrtvovalnostjo odločilno prispeval k nepretrganemu razvoju slovenistike na Univerzi na Dunaju v 20. stoletju, tako da lahko morda zapišemo: kar je bil nekoč Miklošič slavistiki, je Zdovc moderni slovenistiki na Dunaju. Njegov znanstveni opus je izjemno dragocen prispevek k umestitvi kulturno pomembnih dokumentov v prostor in čas."
Iz utemeljitve za prof. dr. Michaela Bigginsa: "Prof. Michael Biggins je zapisal: »Slovenija je majhna, njena literatura pa ne.« Prav zaradi takšnih osebnosti lahko slovenska kultura uresničuje Trubarjevo vizijo »stati inu obstati«. Prof. Bigginsu, ki je slovenščino ponotranjil kot svoj intimni ali umetniški jezik, podeljujemo Trubarjevo priznanje za izjemne zasluge in vseživljenjsko ohranjanje, prevajanje in promocijo slovenske pisne kulturne dediščine na najvišji ravni v mednarodnem prostoru."
2019
dr. Miklavž Komel in prof. dr. Anton Janko (utemeljitvi)
2018
dr. Jedert Vodopivec
Dr. Jedert Vodopivec Tomažič, univ. dipl. inženirka kemije, že od leta 1980 dela kot konservatorka-restavratorka v Arhivu Republike Slovenije. Od leta 1990 in vse do danes vodi Center za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva. Z odločitvami in delovanjem na različnih področjih konservatorsko-restavratorske dejavnosti je veliko pripomogla k visoki strokovnosti Centra in znanju drugih konservatorjev-restavratorjev pisne kulturne dediščine iz Slovenije in Hrvaške. O strokovnem in znanstvenem delu priča njena bogata bibliografija.
2017
prof. dr. Miran Hladnik
2016
dr. Lojze Gostiša
2015
dr. Anja Dular
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si
2014
dr. Kozma Ahačič
Mihaela Kocjančič
2013
dr. Primož Simoniti
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU
2012
dr. Franz Lackner
dr. Milena Mileva Blažić
dr. Jana Kolar
2011
Stanka Golob
Ifigenija Simonović
Društvo slovenskih pisateljev
2010
mag. Jasna Hrovat
prof. dr. Marijan Smolik
2009
prof. ddr. Nataša Golob
prof. France Pibernik
dr. Rozina Švent
2008
Mercator d.d..
dr. Mihael Glavan
prof. Tonka Menart