Hranimo misli - že 250 let

28. maj–3. december 2024 (podaljšano do 8. februarja 2025)

»Hranili so jih in hranimo jih tudi danes za sedanjost in bodočnost.« (Avgust Pirjevec)

V mnogih začetkih, izzivih, dogodkih in naporih, ki so spremljali delovanje NUK in njenih predhodnic, se razkriva pravcati mozaik spoznanj, kaj pomeni zbiranje, hranjenje, ohranjanje in posredovanje gradiva ter skrb za mnoge javnosti – uporabnike, založnike, knjižničarje in vse obiskovalce, ljubitelje knjig, kulture in znanosti. Ta mozaik spoznanj vodi v trdne vrednote našega delovanja, prihodnost izpolnjevanja poslanstva knjižnice in hvaležen poklon zgodbi, ki se je v razsvetljenskem duhu začela pred 250 leti. Prinaša odgovor na vprašanji, kaj je Narodna in univerzitetna knjižnica in kako hranimo misli.

V tem duhu smo pripravili razstavo Hranimo misli - že 250 let. Zgodbe, dokumenti, fotografije, raznovrstno gradivo, podatki skozi zgodovinski prerez in predstavitev preteklih ter sodobnih dejavnosti NUK obiskovalcem ponujajo sprehod v dvestopetdesetletni razvoj knjižnice. Razstavljamo izvirne zaklade naše zbirke; gradivo, ki je izjemnega pomena ne zgolj za našo ustanovo, temveč nagovarja kulturni in znanstveni razvoj celotnega naroda; raznovrstno gradivo, za katerega skrbimo v NUK. Na ogled postavljamo prve popise zbirke, kataloge, uradne dopise in gradivo iz zapuščin, darov in obveznega izvoda, izbor nedavno pridobljenega gradiva iz posebnih zbirk, in izbora del, ki so nastali izpod peres bibliotekarjev in drugih sodelavcev knjižnice.

Razstava je zasnovana v dveh delih, pri čemer bo razstavljeno gradivo od odprtja do septembra pripovedovalo o začetkih knjižnice in zbiranju gradiva; v drugem delu pa bomo predstavili raznolikost gradiva v knjižnici, njegovega urejanja in ohranjanja.

Vitrina meseca

V posebni vitrini bomo vsak mesec na ogled ponudili najpomembnejša gradiva v zbirki NUK. V prvem tednu razstave (28. 5.–4. 6.) si boste lahko ogledali Stiški rokopis iz 15. stoletja, najpomembnejši slovenski srednjeveški rokopis, ki ga hranimo v NUK; konec junija (24.–29. 6.) bo na ogled letak Ain newes lied von den krayennerischen bauren (Nova pesem o kranjskih kmetih), ki vsebuje prve natisnjene slovenske besede (kmečka puntarska gesla) iz leta 1515; julija (1.–31. 7.) bo vitrina gostila znamenito Die Ehre dess Hertzogthums Crain (Slava vojvodine Kranjske) Janeza Vajkarda Valvazorja iz leta 1689; avgusta (1.–31. 8.) bo na ogled Biblija Jurija Dalmatina (1584); konec septembra (23.–28. 9.) bo za teden dni izjemna priložnost za ogled Supraseljskega kodeksa (Codex Suprasliensis), enega najstarejših slovanskih jezikovnih spomenikov iz 1. polovice 11. stoletja; oktober (21.–26. 10.) bo v znamenju slovenske protestantike, v posebni vitrini bomo razstavili deli Articuli oli deili, te prave stare vere kerszhanske, is S. Pysma po redu postauleni inu kratku sastopnu islosheni Primoža Trubarja (1562) in Arcticae horulae succisivae, de Latino Carniolana literatura (Zimske urice proste) Adama Bohoriča (1584); zaključek razstave (27.11.–3.12.) pa bo ob obletnici Prešernovega rojstnega dne, ki je tradicionalno dan odprtih vrat slovenske kulture, posebno vitrino krasila rokopisna zapuščina pesnikove Zdravljice z eno različico pesmi, ki jo hranimo v NUK.

Avla pred Veliko čitalnico

250. obletnica začetkov Narodne in univerzitetne knjižnice je priložnost za pogled v preteklost in spomin na dogodke, ki so oblikovali razvoj knjižnice, gradnjo zbirke in storitev za uporabnike. Predstavljamo izbrane zgodbe, katerih odmev se razločno sliši še danes, saj so pomembno vplivali na vse tisto, kar je sledilo. So ogelni kamni našega razvoja, ki tudi širše osvetljujejo vlogo NUK.

Zgodovina NUK kaže, kako so tudi niti nesrečnih naključij tiste, ki spletajo razvoj in spomin naše knjižnice in kako so se z njimi spoprijemali naši izjemni prednamci ter nam s tem utirali pot naprej. Kaže nam zanimive zgodbe knjižnične zbirke in njenih največjih dragocenosti. Kako zbiramo in skrbimo za zaklade pisne kulturne dediščine, in kako smo že desetletja zavezani tradiciji izobraževanja in povezovanja knjižničarjev širom Slovenije. Že vrsto let natančno zapisujemo bogato ustvarjalnost slovenskega naroda in tudi s pomočjo mecenov ohranjamo zbirke za zanamce. Prav tako je NUK tudi predstavitveni prostor, kjer rokopisi in tiski na razstavah pripovedujejo neverjetne zgodbe ter marsikomu ponudijo stik z običajno težje dosegljivim gradivom. In končno, pokaže tudi našo zavezanost širjenju dostopa do spletnih virov, namenjenih študiju, raziskavam ali povsem vsakdanjim mimobežnostim.

Javna vodstva po razstavi

Splošna vodenja po razstavi

Udeležba na javnem vodstvu je brezplačna, prosimo pa za predhodno prijavo na naslov: dogodki@nuk.uni-lj.si.

Kolofon razstave

Gradivo za medije [.zip]
 

Monografija

Razstavo spremlja tudi monografija Narodna in univerzitetna knjižnica: Hranimo misli - že 250 let. Publikacija prinaša pregled pomembnih zgodovinskih mejnikov in dejavnosti, ki jih opravljamo. V trodelni strukturi (zbiramo, hranimo, posredujemo) je predstavljen osnovni oris preteklega in današnjega delovanja knjižnice ter pogled v prihodnost. Besedila spremlja izbrano slikovno gradivo z dogodkov in predstavitev, iz gradiva in spleta ter prostorov knjižnice, misli sodelavcev ter zanimivih statističnih prikazov.

Monografijo lahko kupite v prodajalni NUK na Turjaški ulici ali naročite po elektronskem obrazcu na spletni strani.

Predavanje ddr. Nataše Golob o Supraseljskem rokopisu

V ponedeljek, 23. septembra 2024, vas vljudno vabimo na predavanje ddr. Nataše Golob, raziskovalke srednjeveških rokopisov, ki nam bo predstavila Supraseljski kodeks in osvetlila njegov pomen v vsebinskih in oblikovnih razsežnostih ter ga povezala s sočasnim kulturnim in intelektualnim dogajanjem. Predavanje bo v sejni sobi v prvem nadstropju NUK ob 17.00. Udeležba je brezplačna, zaželene pa so prijave na dogodki@nuk.uni-lj.si.

Supraseljski kodeks

Supraseljski kodeks je med najpomembnejšimi rokopisi v svetovnem merilu, saj je eden najstarejših ohranjenih rokopisov v starocerkvenoslovanskem jeziku in s tem temeljni dokument v zgodnji literarni in verski zgodovini nekaterih slovanskih narodov. Je najobsežnejši znani rokopis v starocerkvenoslovanščini, napisan na 285 pergamentnih folijih, posreduje 24 svetniških življenjepisov ter pridige za postni in velikonočni čas. Zapisan je v cirilici, in sicer v zgodnji obliki te pisave, ki je v rabi še zdaj.

Zaradi svojega izjemnega globalnega pomena v jezikovnem, verskem, kulturnem in zgodovinskem kontekstu je bil kodeks leta 2007 vpisan v seznam Spomin sveta. S tem je Unesco sprejel odgovornost za ohranitev, omogočanje univerzalnega dostopa in ozaveščanje širše javnosti o pomenu Supraseljskega kodeksa in pisne dediščine v celoti.

Supraseljski kodeks (Codex Suprasliensis) je najobsežnejši starocerkvenoslovanski cirilski rokopisni spomenik iz 10. stoletja. Našel ga je kanonik Mihal K. Bobrovski leta 1823 v samostanu Supraśl, nedaleč od Białystoka, na severovzhodu Poljske. Leta 1838 je izročil zadnji del kodeksa jezikoslovcu, znamenitemu slavistu in bibliotekarju Jerneju Kopitarju na Dunaj in ga zaprosil za prečrkovanje iz cirilice v latinico. S pridobljenimi raziskovalnimi podatki je Kopitar podprl svojo teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine, ki jo je razvil v delu Glagolita Clozianus (1836). Preostalih listov Kopitar ni mogel vrniti Bobrovskemu, prehitela ga je smrt in tako je del rokopisa ostal v njegovi zapuščini. Skupaj s Kopitarjevo knjižnico, katere nakup je odobrila dvorna študijska komisija, je v licejsko knjižnico, predhodnico NUK, prispelo več kot 30 kodeksov, med njimi tudi del Supraseljskega kodeksa. Preostala dva dela kodeksa sta danes v Narodni knjižnici v Varšavi in Nacionalni knjižnici v Sankt Peterburgu.

O ddr. Nataši Golob

Ddr. Nataša Golob je zaslužna profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino FF UL v pokoju. Poleg predavateljskega in raziskovalnega dela je s predmeti Uvod v ikonografijo in Kodikologija uvedla nove študijske vsebine, vzpostavila je tudi stalno strokovno spopolnjevanje za osnovno- in srednješolske učitelje umetnostne zgodovine. Je vrhunska poznavalka srednjeveških rokopisov, ki se je podpisala pod številne objave doma in v tujini, je urednica uglednih publikacij, udeleženka znanstvenih simpozijev, vabljena predavateljica, prejemnica pomembnih štipendij v tujini, zunanja svetovalka in članica predsedstva Mednarodnega komiteja za latinsko paleografijo. Je tudi avtorica in soavtorica odličnih razstav in učbenikov, ki znanje uspešno posreduje tako s knjigami za otroke kot tudi z znanstvenimi in poljudnimi deli, izjemnimi javnimi predavanji ter nastopi na radiu in televiziji.

Predavanje izr. prof. dr. Jonatana Vinklerja o Trubarjevem delu Articuli oli deili te prave stare vere kerszhanske (1562)

V sredo, 23. oktobra 2024, vas vljudno vabimo na predavanje izr. prof. dr. Jonatana Vinklerja, ki nam bo predstavil Articule. Delo bo osvetlil tako v kontekstu Trubarjevega življenja in delovanja ter širše protestantske ustvarjalnosti 16. stoletja kot tudi skozi odmeve Trubarjevega dela v kasnejšem času vse do pomena, ki ga ima knjiga v današnjem času. Predavanje bo v sejni sobi v prvem nadstropju NUK ob 17.00. Udeležba je brezplačna, zaželene pa so prijave na dogodki@nuk.uni-lj.si.

Primož Trubar: Articuli oli deili te prave stare vere kerszhanske (1562)

Trubarjevi Articuli so temeljni spis slovenske reformacije, nastali na podlagi Augsburške, Württemberške in Saške veroizpovedi ter Apologie Philippa Melanchthona in izšli poleti 1562 v Tübingenu. Razstavljamo izvod, ki je bil v lasti Jerneja Kopitarja in je z nakupom njegove knjižnice leta 1845 prešel v last licejske knjižnice, predhodnice NUK.

Slovenski predgovor, dolg 46 strani, sprva vsebuje prevedeno Trubarjevo nemško posvetilo v cirilici natisnjene knjige Edni kratki razumni nauci (1562) češkemu kralju Maksimilijanu z razlago, o katerih artikulih ali delih krščanske vere se zdaj prepirajo pridigarji in kristjani. Sledi kratek oris začetkov nemške reformacije do Augsburške veroizpovedi; Trubar ga je, kot sam navaja, povzel po Sleidanovem delu Historia reformationis. Po predgovoru za cesarja Karla V. končno sledijo členi Augsburške veroizpovedi. Trubarja je vodila želja po predstavljanju temeljev krščanskega nauka, pravilnosti in razumljivosti podajanja božje besede in evangelijev ter pridiganja in deljenja zakramentov.

V členu Od klošterskih zalub in oblub je Trubar objavil daljši narativ o Antonu puščavniku in čevljarju, ki po svoji strukturi povsem ustreza razsežnostim renesančne novele, in tako bralcem ponudil prvi tovrstni literarni zapis v slovenski književnosti, prvo slovensko novelo.

Z Articuli oli deili te prave stare vere kerszhanske je Trubar za slovensko protestantsko Cerkev oblikoval osnovni verski nauk. Articuli so istega leta izšli tudi v glagolici in cirilici.

O dr. Jonatanu Vinklerju

Izr. prof. dr. Jonatan Vinkler je specialist za literarno in kulturno zgodovino zgodnjega novega veka, glavni urednik Založbe Univerze na Primorskem in editolog. Je glavni urednik Zbranih del Primoža Trubarja in urednik posameznih knjig omenjene znanstvenokritične izdaje (2003–2018: tretja, četrta, peta, šesta – s F. Kranjc-Vrečko, osma, deveta – z B. Javornikom in M. Šetinc, dvanajsta, trinajsta in štirinajsta knjiga). Je urednik znanstvenokritične izdaje »ljubljanskega rokopisa« Simfonije št. 6 v F-duru, op. 68, Ludwiga van Beethovna z mednarodno kritiko v indeksirani znanstveni reviji (A&HCI, Scopus (h), ERIH PLUS ...). O recepciji husitske in luteranske reformacije, imaginariju »turške« nevarnosti v slovenskem kulturnem prostoru ter češko-slovenskih in slovensko čeških kulturnih ter literarnih stikih v stoletju »meščanov in revolucij« je objavil več samostojnih znanstvenih razprav in monografij, ki so citirane v domačih in tujih znanstvenih razpravah in monografijah. Bibliografija dr. Vinklerja šteje 360 enot; je mentor več doktorskim študentom. Je direktor Univerze na Primorskem Univerzitetne knjižnice in predsednik Upravnega odbora Univerze na Primorskem. Za svoje delo je doslej prejel več nagrad, med njimi Prešernovo nagrado FF UL (2000), Trubarjevo plaketo Evangeličanske cerkve AV v Republiki Sloveniji (2017) in Zlato plaketo Univerze na Primorskem (2020).

Predavanje dr. Dragana Božiča o Prešernovi Zdravljici

V torek, 3. decembra 2024, vas vljudno vabimo na predavanje dr. Dragana Božiča, ki nam bo predstavil Zdravljico v zgodovinskem kontekstu njenega nastanka, ko jo je pesnik novembra 1844 napisal v devetih kiticah še v bohoričici, nato pa kmalu močno izboljšal do različice, ki jo je cenzura zavrnila. Pesem je smela priti v javnost šele po njeni ukinitvi marca 1848.  Predavatelj bo tudi pojasnil, kako sta celotna pesem oziroma samo sedma kitica postali himna Republike Slovenije. Predavanje bo v sejni sobi v prvem nadstropju NUK ob 17.00. Udeležba je brezplačna, zaželene pa so prijave na dogodki@nuk.uni-lj.si.

Dr. Dragan Božič o Zdravljici

France Prešeren ni napisal nobene hvalnice trem avstrijskim cesarjem, ki so v času njegovega življenja skrbeli za telesni in duševni blagor Kranjcev, Štajercev, Korošcev in Primorcev, ne Francu I. (umrl 1835), ne njegovem sinu Ferdinandu (odstopil 1848) ne Ferdinandovemu nasledniku Francu Jožefu I. Ko se je slednji julija 1883 pripeljal na Kranjsko, pa mu je goriški slavček Simon Gregorčič napisal kar tri slavnostne pesmi. Tistemu cesarju, ki je takrat še znal slovensko, konec septembra 1900, ko je prišel na dvodnevni obisk v Gorico, pa ne več.

V Poezijah (Ljubljana, 1847) je Prešeren uporabil besedo cesar natanko dvakrat, v pesmi Soldaška (sej cesar da pol hleba) in v Turjaški Rozamundi (pod cesarjam zdej nar lepši). Ko je leta 1844 cesar Ferdinand obiskal Ljubljano, mu je Jovan Vesel Koseski napisal kar 200 verzov dolgo pesem z naslovom Slovenija cesarju Ferdinandu o veselem dohodu v Ljubljano l. 1844. Verz št. 156 se glasi: Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba? Ali ga kdo razume?

Je pa jeseni istega leta Prešeren napisal Zdravljico, pravzaprav Zdravico. Prvotna različica, ki je pozneje doživela veliko sprememb, šteje devet kitic. V primerjavi s tisto, ki jo je pesnik leta 1846 uvrstil v rokopis Poezij, a zaradi cenzurnega posega Franca Miklošiča ni bila natisnjena, gre pri nekaterih kiticah za skromen in nedodelan začetek, ki je s predelavami in tistimi stihi, ki jih ni bilo treba spreminjati, prerasel v vrhunsko pesem. V njej pesnik nazdravlja vsem Slovencem (Bog živi ves slovenski svet), še posebej nade budnim slovenskim dekletom (Ni take je mladenke) in fantom (Mladenči, zdaj se pije), pa tudi vsem slovanskim narodom (Bog živi … brate vse, kar nas je sinov sloveče matere), da bi nato v sedmi kitici, ki jo je Skupščina Republike Slovenije marca 1990 z Zakonom o himni RS določila za besedilo naše himne, izrazil željo, naj žive (samo) vsi tisti narodi na tem planetu, ki hrepenijo po času, ko ne bo ne sporov ne vojn, po času, ko bodo svobodni vsi ljudje, in po času, ko bo vsak narod obkrožen samo z dobrimi sosedi.

Članek dr. Božiča z naslovom Katero kitico č'mo kot himno zapet', ki je bil decembra 2010 natisnjen v dnevniku Delo, je v geslu Zdravljica v slovenski Wikipediji uvrščen med temeljno literaturo o njej.

O dr. Draganu Božiču

Dr. Dragan Božič je diplomiral in doktoriral na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete UL pri akademiku prof. Stanetu Gabrovcu. Štirideset let (od 1981 do 2021) je bil zaposlen na Inštitutu za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU najprej kot knjižničar, nazadnje kot znanstveni svetnik. Kot izredni profesor je deloval na Univerzi v Novi Gorici. Bil je glavni urednik Arheološkega vestnika, pa tudi podpredsednik za Slovenijo pri francoski arheološki reviji Instrumentum. Strokovno je souredil knjigo Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov (Ljubljana 1999). Zdaj je eden od skrbnikov spletne enciklopedije arheoloških predmetov Artefacts. Poleg tega se je ukvarjal s prvim slovenskim izpodnebnikom iz Avč v srednjem Posočju, z Martinom Bavčerjem, Žigom Zoisom,  Antonom Tomažem Linhartom in Karlom von Schreibersom. V zadnjem času je odkril doslej spregledane vire o začetkih modernega sirarstva na Tolminskem in v Bohinju ter več sto neznanih zgodnjih pokrajinskih fotografij sedanjega slovenskega ozemlja in soseščine ter celo Bližnjega vzhoda, ki so večinoma ohranjene v dunajskih ustanovah in so nastale od 1855 do 1900. France Prešeren ga spremlja že od mladih let. Med drugim je 1981 prejel fakultetno Prešernovo nagrado za študente, izjemno obsežna in temeljita disertacija njegovega brata Zorana pa je izšla 2010 pod naslovom Slovenska literatura v šoli in Prešeren. Več o predavatelju lahko preberete v Slovenski biografiji in v Obrazih slovenskih pokrajin.