In memoriam - Boris Pahor (1913-2022)

Boris Pahor je prestopil še poslednjo mejo – mejo življenja. Svoje bivanje na svetu je obeležil ne samo kot pasivna priča številnim zgodovinskim spremembam pač pa tudi kot odločen in odkrit pričevalec dogajanja. S svojo človeško pošteno, politično neprizanesljivo in pogumno besedo je postal in bo ostal tudi vnaprej vzgled angažiranega intelektualca, ki v vsakem, še tako mračnem zgodovinskem trenutku trdno vztraja pri svojem humanističnem poslanstvu pisatelja in neutrudnega borca za človeške pravice.

Boris Pahor je na svoji dolgi ustvarjalni poti postal neločljivo povezan tudi z Narodno in univerzitetno knjižnico. Pisatelj se je leta 2010, ko smo navezali prve stike, odločil ravno naši ustanovi zaupati svoj neverjetno obsežen literarni arhiv, ki vsebuje bogato zbirko rokopisov, osebnih dokumentov, dokumentacije in predvsem tisoče pisem, ki jih je v prerezu skoraj celega stoletja prejemal od pisateljskih kolegov, prijateljev, sodelavcev in občudovalcev. Proces postopnega prevzemanja gradiva je trajal več kot deset let, zdaj pa sodi njegova zapuščina med najbolj skrbno dokumentirane opuse v Rokopisni zbirki NUK. Skupaj meri več kot sedemnajst tekočih metrov gradiva in bo v prihodnosti postala izvrsten vir za raziskovanje njegovega življenja in ustvarjanja ter hkrati vsebinsko raznovrsten in natančen dokument časa, ki ga je zaznamoval s svojim delovanjem tako na književnem kot družbenopolitičnem področju. Leta 2010 smo mu v NUK pripravili razstavo Boris Pahor: meja kot usoda, ki je kasneje gostovala še v koprskem razstavišču Armeria in v ljubljanski Operi ob njegovi stoletnici.