In memoriam: JOŽE KOKOLE (8. 7. 1937–8. 8. 2023)

Le mesec dni po tem, ko je naš nekdanji sodelavec mag. Jože Kokole v krogu prijateljev, živahen in dobre volje, praznoval 86. rojstni dan, nas je užalostila novica, da se je Jože za vedno poslovil. Sodil je v krog tistih, ki so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v slovenskem knjižničarstvu postavljali temelje za avtomatizacijo poslovanja knjižnic in knjižničnega informacijskega sistema, njegovo ime je bilo tesno povezano tudi z vzpostavljanjem in delovanjem nekdanjih informacijsko-dokumentacijskih (INDOK) centrov ter gradnjo jugoslovanskega sistema znanstveno-tehničnih informacij. Bil je (takrat še zaposlen v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani) prvi predsednik Komisije za avtomatizacijo in mehanizacijo v knjižnicah, ki je bila pri Društvu bibliotekarjev Slovenije ustanovljena že leta 1972, in slovenski predstavnik v Komisiji Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije za mehanizacijo in avtomatizacijo. V zborniku Prvega jugoslovanskega seminarja o uporabi računalnikov v knjižnicah, ki je potekal februarja 1973 v Mariboru, in kjer so že bili predstavljeni rezultati prvih poskusov uvajanja računalniške podpore v knjižnicah, je Jože Kokole opozoril, da je čas za razmislek o celovitem uvajanju računalnikov na vsa področja knjižničnega poslovanja, tj. od nabave knjižničnih gradiv, njihove inventarizacije in celotne strokovne obdelave, izposoje gradiv in kontrole uporabnikov, pa do diseminacije informacij in avtomatske obdelave podatkov v računovodskih, knjigovodskih in administrativnih delih. Velik del njegove teoretične in raziskovalne dejavnosti se je nanašal na avtomatizacijo oziroma računalniško obdelavo knjižničnih katalogov in bibliografij, v svojih strokovnih prispevkih in s številnimi referati ter predavanji pa je slovenske knjižničarje seznanjal z dosežki in razvojem na področju uvajanja računalnikov v delo knjižnic po svetu. Neizbrisen pečat je pustil tudi na področju bibliotekarske terminologije.

Jože Kokole se je rodil 8. 7. 1937 v Ljubljani. Leta 1961 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz angleškega in nemškega jezika s književnostjo. Magistrski študij je zaključil 18. 2. 1974 na Naravoslovno matematični fakulteti Univerze v Zagrebu z zaključnim delom »Problemi bibliografske kontrole doktorskih disertacij glede na bibliografijo doktorskih disertacij Univerze v Ljubljani« in pridobil naslov magister bibliotekarstva, dokumentacije in informacijskih znanosti. Strokovno se je izpopolnjeval v Veliki Britaniji, kjer je leta 1968 opravil specializacijo v informatiki, in Združenih državah Amerike (Kongresna knjižnica, Washington). Strokovni izpit za bibliotekarja je opravil 13. 6. 1966, naziv Višji raziskovalni sodelavec mu je podelil Svet Zavoda za varstvo pri delu 24. 6. 1974, strokovno kvalifikacijo Višji bibliotekar specialist mu je priznala Komisija za priznavanje kvalifikacij bibliotekarske stroke 8. 10. 1975, strokovno kvalifikacijo Bibliotekarski svetovalec pa 4. 11. 1982. Za delo »Bibliografska kontrola disertacij v Jugoslaviji« je leta 1977 prejel nagrado Kalanovega sklada, in sicer kot njegov prvi nagrajenec. Leta 1988 je prejel Čopovo diplomo, ki predstavlja najvišje priznanje za izjemne uspehe na področju knjižničarstva, ki so širšega družbenega pomena in prispevajo k napredku knjižničarske stroke. Ob 70-letnici delovanja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani je leta 2019 prejel spominsko priznanje Častni član CTK.

Od leta 1964 do 1974 je bil zaposlen v Centralni tehniški knjižnici Univerze v Ljubljani. V Narodni in univerzitetni knjižnici se je zaposlil 6. 12. 1976 kot vodja Centralnega kataloga slovenskih knjižnic, od 30. 6. 1998 do upokojitve (24. 7. 2000) pa je opravljal dela in naloge raziskovalca za področje normativne kontrole v Enoti za razvoj knjižničarstva. V študijskem letu 1989–90 je bil višji predavatelj informatike na Oddelku za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tudi po upokojitvi je ostal povezan s knjižničarsko stroko. Sodeloval je kot izpraševalec pri bibliotekarskih izpitih, več let tudi kot predsednik izpitne komisije. Z Bibliotekarsko terminološko komisije je sodeloval celo desetletje in pomembno prispeval k pripravi Bibliotekarskega terminološkega slovarja. Rad se je udeleževal tudi srečanj skupine t. i. predračunalniških knjižničarjev, ki so bila priložnost za obujanje spominov na čase brez računalnikov in interneta.

V knjižničarskih krogih je sodil v skupino najbolj ustvarjalnih in tudi citiranih avtorjev, njegova osebna bibliografija obsega več kot 150 enot. Kot predavatelj, avtor prispevkov in urednik zbornika je sodeloval na številnih strokovnih srečanjih v Sloveniji, zaželen in spoštovan gost je bil tudi zunaj njenih meja. Njegove objave se nanašajo na področje bibliografij in bibliografske kontrole, računalniškega oblikovanja knjižničnih katalogov in drugih baz podatkov, INDOK centrov, avtomatizacije knjižnic, znanstveno-tehničnega informiranja, standardizacije bibliografskih opisov, koordinirane nabave tuje literature, referalne dejavnosti, dokumentalistike, online javno dostopnih katalogov, retrospektivne konverzije katalogov in bibliotekarske terminologije. Jože Kokole pa ni le eden od najbolj znanih slovenskih bibliotekarjev, dokumentalistov in informatikov, bil je tudi odličen prevajalec ter telovadec in mednarodni gimnastični sodnik in avtor prispevkov s področja gimnastike.

Spominjali se ga bomo ne le kot izjemnega strokovnjaka ampak tudi kot odličnega sodelavca, na katerega si se lahko vedno obrnil za nasvet, ko ti je zmanjkalo idej, znanj, podatkov ali strokovne literature. Jože je bil »živa enciklopedija«, da ne govorimo o njegovi dokumentaciji, skrbno urejeni v številnih registratorjih, pod katerimi so se upogibale police v njegovi pisarni. Včasih je potožil, da mu celo doma, v hiši, zmanjkuje prostora za številne knjige in dokumente, ki so se mu »nabrali«. In bil je dober kolega, prijatelj, iskriv sogovornik v razreševanju strokovnih vprašanj ter hudomušen udeleženec družabnih srečanj. Obilico smeha pa je v Enoti za razvoj knjižničarstva prinašal njegov legendarni srednji predal pisalne mize – v njem je hranil »pičo«, kot je sam poimenoval vrečke z različnimi oreški in semeni, ki jih je zobal za malico.

Sodelavci Narodne in univerzitetne knjižnice svojcem izrekamo iskreno sožalje ob izgubi.