Leonardo da Vinci in Andreas Vesalius sta neločljivi renesančni umetniško-medicinski oziroma anatomski tandem. Oba velikana sta se spoznavanja človeškega telesa lotila z anatomsko sekcijo. Da Vinci je ustvaril nepregledno serijo anatomskih študij, ki so postale osnova za nadaljnjo upodabljajočo umetnost, v številnih pogledih pa je bil tudi pionir renesančne medicine. Flamski anatom Andreas Vesalius (1514-1564) je eno največjih imen v svetovni zgodovini medicine. Drzni mladi zdravnik je na padovski medicinski fakulteti z natančnim seciranjem človeškega telesa prvi popravil številne napake okoli tisočletje in pol starih spoznanj Galenove anatomije, ki so temeljila na sekciji prašičev. Njegova knjiga z naslovom »De humani corporis fabrica libri septem« (O zgradbi človeškega telesa v sedmih knjigah), velja za najznamenitejšo medicinsko knjigo vseh časov. Opremljena je s tristotimi čudovitimi ilustracijami – lesorezi, ki so delo Tizianovega učenca Stephana van Calcarja. Izšla je v številnih ponatisih in prevodih ter bila več stoletij osrednji anatomski učbenik. Ob petstoletnici Vesaliusovega rojstva bo predavanje prikazalo veličino ter pomen anatomskih in slikarskih presežkov obeh velikanov renesančne umetnosti in znanosti.
Zvonka Zupanič Slavec je zdravnica, specializirana za medicinsko humanistiko oziroma zgodovino medicine. Raziskovalno se ukvarja predvsem z razvojem medicine na Slovenskem v 19. in 20. stoletju. Je redna profesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, predavateljica, avtorica nekaj ducatov knjig, številnih razstav ter radijskih in televizijskih oddaj. Trudi se za interdisciplinarno obravnavanje medicine in njeno povezovanje s humanističnimi strokami. Odmevna je bila njena študija identifikacije lobanj grofov Celjskih.