.jpg)
Narodna in univerzitetna knjižnica se v letu 2022 pridružuje dejavnostim v spomin na 100. obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha (1922–1944). V poklon avtorju, njegovemu delu ter predstavitvi njegovega gradiva, zapuščine in dediščine, ki s svojimi literarnimi stvaritvami in tudi širše pomenljivo prebiva tudi danes, v drugi polovici leta načrtujemo spletno učilnico, zbirko digitaliziranega gradiva in razstavo.
Iz Kajuhovih pesmi upora in socialne kritike časa veje iskrenost. V njegovi besedi se prepletata ekspresionistični izraz in duh socialnega realizma, ki po mnenju Emila Cesarja ne delujeta groteskno, saj odseva absurdne razmere tistega časa. Nanj je vplival slog avantgarde, denimo Majakovskega ter čeških avtorjev socialnega duha Wolkerja, Hore, Novyja in Halasa, že pred vojno pa misel Ivana Cankarja. Iz Kajuhovih verzov odzvanjata tako brezmejna žalost kot brezmejna sreča, v njih najdemo splet družbenega aktivizma in intimne izpovedi, kar je redko za ustvarjalnost tistih let. Družbeni kontekst izraža skrajno občutljivo - boleče zaradi krivic, ki so jih deležni predvsem ljudje revnejših slojev, in s hrepenenjem po boljšem svetu, ki ga je treba na novo zgraditi.
Pred vojno je Kajuh objavljal v revijah Mladi Prekmurec, Sodobnost in Slovenska mladina ter kasneje v ilegalnem časopisu Slovenski poročevalec, prikrito pod različnimi psevdonimi, kot sta Jure Puntar in Blaž Burjevestnik. Prva zbirka njegovih pesmi je v težkih vojnih razmerah nastala med snežniškimi gozdovi v šapirografni tehniki. Že ob samem nastanku so bile dragocene in redke, saj so uspeli razmnožiti le osemintrideset izvodov. Danes sta ohranjena le še dva – hranijo ju v Muzeju novejše zgodovine in v Celjskem pokrajinskem muzeju.
Skupaj z Bojanom Štihom se je Kajuh na predlog Dušana Pirjevca preizkusil tudi na področju dramatike z delom Mati. A bil je v prvi vrsti pesnik, njegova pesem pa je zaživela predvsem v govorjeni obliki. Svoj prvi recitacijski nastop je izvedel kar prvi dan po prihodu na Bazo 21. Že v medvojnem času sta spevnost Kajuhove poezije takoj pripoznala Rado Simoniti in Sveto Marolt - Špik, ter kasneje še številni skladatelji vse do današnjih dni, kar je izčrpno opisal Franc Križnar v svoji knjigi Kajuh v glasbi.
Posebno pozornost namenjamo pesnikovi zapuščini, ki jo hranimo v NUK. Ta vabi k raziskovanju kot pomembna priča umetniškega procesa in življenja ustvarjalca, ki bralcem ponuja drugačne vidike preučevanja njegovega dela ali obdobja, v katerem je nastalo. Največji delež Kajuhove rokopisne zapuščine sta naši knjižnici priskrbeli pesnikovi ljubljeni sopotnici Marija Medved in Silva Ponikvar. Poleg fotografij so posebno dragoceni zvežčiči in listkovni fragmenti lastnoročno napisane poezije.
Najbolj poglobljeno so Kajuhovo literarno delo raziskovali Emil Cesar, Matjaž Kmecl, Mihael Glavan, Denis Poniž, Miklavž Komelj in še mnogi drugi avtorji, ki so se s svojimi raziskavami in spremnimi besedami poklonili priljubljenemu pesniku. Nedavno je izšel tudi roman Prestreljene sanje, v katerem je spomin na Kajuha ovekovečil Vlado Vrbič.