Na razstavi so predstavljene portretne fotografije ateljejskih fotografov na Slovenskem vse od leta 1859, ko je Ernest Pogorelc, prvi med fotografi v Ljubljani, dobil obrtno dovoljenje za postavitev ateljeja, pa do leta 1919, ko je število ateljejev, samo na območju današnje osrednje Slovenije, narastlo na število sedeminšestdeset.
Za portretno fotografijo iz tega obdobja je značilen pojav popularnega vizitnega in kabinetnega formata fotografij. Miniaturna portretna fotografija, narejena na tankem fotografskem papirju in lepljena na karton, je bila hkrati najboljša reklama za fotografa, saj je imela na hrbtni strani kartončka fotografovo ime in njegov naslov. Vizitni in kabinetni format po prvi svetovni vojni izpodrine format razglednice. Čeprav je bil fotografiji že leta 1864 priznan značaj svobodne obrti, so fotografi šele leta 1910 ustanovili »Deželno zadrugo fotografov v Ljubljani« in uredili cehovska pravila s katerimi so predpisali strokovno izobrazbo, potrebno za poklic fotografa, kakor tudi pravila za pridobitev dovoljenja, ki je uradno dokazovalo potrebna znanja za opravljanje tega poklica. Razlog za dokaj pozen sprejem cehovskih pravil je deloma iskati v zahtevnosti fotografskih postopkov. Dokler je bil postopek izdelave fotografij zapleten zaradi uporabe mokrih kolodijskih plošč, njihovega obstoja niso ogrožali fotografi-amaterji. Poenostavljeni fotografski postopki in uvedba suhih plošč pa so fotografiranje naredili dostopno širši javnosti, kar pa je predstavljalo resno konkurenco profesionalnim fotografom. Portretne fotografije ateljejskih fotografov so razvrščene po krajih.
Razstavo pripravile: dr. Irena Eiselt, dr. Renata Šolar in Meta Grgantov
SPLETNA RAZSTAVA