Finžgar in Plečnik: razstava o prijateljstvu

16. oktober 2020–7. marec 2021

fotografija prikazuje pisatelja Frana Saleškega Finžgarja in arhitekta Jožeta Plečnika, ki v naročju drži Toneta Hostnika

Finžgar in Plečnik: prijateljstvo brez meja

»Usoda je odločila, da sva si bila na Mirju soseda. Tako skromno tiho je Plečnik leta 1922 zasedel stolico Ljubljanske univerze, da res njegovi učenci in mi sosedje nismo niti slutili, kak umetnik se je naselil med nami. Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: ›Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!‹ Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: ›Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?‹ On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: ›Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.‹ Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.«

Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki se nahaja v Finžgarjevi zapuščini v Rokopisni zbirki v NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Posebno zanimivi so sprotni Finžgarjevi pripisi pod Plečnikovimi pismi, saj v veliko primerih pojasnjujejo kontekst sporočila, ki ni vselej jasen iz besedila.

Ob obsežni korespondenci se je ohranilo tudi precej arhitektovega originalnega gradiva, risb, klišejev, osnutkov, vinjet, ki jih je Plečnik na Finžgarjevo prošnjo – večinoma s skromnim opravičilom, da ni grafični oblikovalec – naredil za naslovnice in oblikovanje revij, knjig, podobic, logotipov. Po obliki drobno, a vsebinsko bogato gradivo nam nudi dragocen vpogled v del Plečnikovega ustvarjanja, ki doslej še ni bilo dovolj poznano. Tudi ta segment v celoti izraža Plečnikovega ustvarjalnega duha. Na Finžgarjevo pobudo in željo je – pro bono, kot običajno - ustvaril precejšnje število manjših arhitekturnih del, spomenikov, kapelic, nagrobnikov, liturgičnih predmetov. V tej korespondenci se nam Plečnik tako deloma razkrije kot arhitekt – kar smo doslej že dodobra poznali, Plečnik kot grafični oblikovalec – kar je bilo doslej malo manj znano – in predvsem Plečnik kot človek: kot zaupni prijatelj, predan, požrtvovalen, hvaležen, velikodušen in dosledno do konca skromen v izvirnem Frančiškovem duhu. Če hočemo spoznati osebo kot umetnika, ga je treba spoznati tudi kot človeka. 

Razstava bo predstavila izbor Plečnikovih originalnih pisem, načrtov in skic, ki nam odkrivajo njegovo snovanje grafičnega oblikovanja knjig in revij. Pri tem ga je zelo spodbujal njegov prijatelj in trnovski sosed Fran Saleški Finžgar. Prvič bomo predstavili novo arhivsko gradivo iz Finžgarjeve zbirke, ki ga hranimo v Rokopisni zbirki in temo povezali z ohranjenimi Finžgarjevimi pismi iz Plečnikove zbirke MGML

Prisluhnite odlomku iz Finžgarjevega nekrologa Plečniku, ki ga bere Marijan Rupert, sodelavec NUK in avtor razstave. Videoprodukcija: MGML, 2020

O razstavi 

Avtor:
mag. Marijan Rupert (NUK)
Lokacija:
Plečnikova hiša
Odprtost:

torek–nedelja: 10:00–18:00

ponedeljek: zaprto
Dogodki:

 

Dodatne informacije:

Plečnikova hiša
Karunova 4-6
1000 Ljubljana
01 24 12 506
prijava@mgml.si