Ljubljanski časniki Marčne revolucije (1848)



slika primerek plakata

Ljubljanski časniki Marčne revolucije (1848)

OBSEG: Zbirka vsebuje 128 letnikov osmih časnikov, ki so izhajali med letoma 1843 in 1905. Zbirka je v celoti digitalizirana.
DOSTOP: Digitalizirano gradivo lahko poiščete na portalu dLib.si.
INFORMACIJE: Časopisna čitalnica, T: 01 2001 126, Irena Eiselt, T: 01 2001 187

Kmetijske in rokodelske novice
Slovenija
Ljubljanski časnik
Pravi Slovenec
Vedež
Slovenski cerkveni časopis
Zgodnja Danica
Danica

(1843–1902) 
(1848–1850)
(1850–1851)
(1849)
(1848–1850)
(1848)
(1849–1902)
(1903–1905)
(1843–1902)
Zbirka serijskih publikacij, Časopisna čitalnica
Turjaška 1
pon.-pet. 9.00-18.00; sob. 9.00-14.00
>Več..

 

OPIS ZBIRKE:

Obdobje marčne revolucije (1848), imenovane pomlad narodov, zaznamuje pojav zahtev po narodni samostojnosti, torej zahtev za rešitev narodnega vprašanja v večnacionalnem Nemškem oz. Avstrijskem cesarstvu. Časniki, nastali v omenjenem obdobju, so postali snovalci slovenske politične javnosti, postavili so temelje slovenskemu novinarstvu in kot množični mediji uvedli široke množice v bralne časopisne navade. Prispevali so k razvoju slovenske narodne zavesti ter politično in kulturno razgibali slovensko javnost.

Skupina šestih časnikov, ki so izhajali med letoma 1843 in 1905 v Ljubljani, so bili opredeljeni ali za konservativni program in kot podpora avstrijskemu legitimizmu in habsburški monarhiji ali pa so bili programsko usmerjeni po programu Zedinjene Slovenije. Vsekakor pa je »bujna marčna rast« slovenskih časopisov v Ljubljani okrepila vodstveno vlogo ljubljanskih izobražencev v slovenskem narodnem gibanju.

Kmetijske in rokodelske novice (1843–1902) so bile časnik s poljudnoznanstveno in izobraževalno vsebino. Med letoma 1843 in 1852 so bile tednik, nato so izhajale dvakrat tedensko. 26. decembra 1902 so prenehale izhajati. Do leta 1867 je bil urednik Janez Bleiweis, nato so mu sledili Janez Murnik, Jožef Gole, Alojzij Majer, Avgust Pucihar in Rajko Pirkovič. V prvem letu so izšle v nakladi 1.000 izvodov, leta1848 pa je naklada narasla na 1.800 izvodov. Namenjene so bile slovenskim kmetom, obrtnikom, rokodelcem, posvetnim in kleričnim izobražencem z željo, da bi se dvignili na višjo gospodarsko in kulturno raven. V času marčne revolucije 1848 so se KRN spremenile iz poučno-domovinskega lista v političnega. Bleiweis je vseskozi izkazoval lojalnost in pokornost cesarju, hvalil njegovo dobroto, hkrati pa se veselil konca cenzure. KRN so počasi uvedle gajico in se zavzele za enoten knjižni jezik.

Slovenija (1848–1850) je bila prvi slovenski politični list. Izhajal je dvakrat tedensko. Urednik je bil Matevž Cigale (1819–1889). Vsaka številka je imela štiri strani, od katerih so bile prve tri strani namenjene politiki, zadnja stran pa leposlovju. Prenehala je izhajati 19. marca 1850. Časopis je bil glasilo Slovenskega društva in se je programsko usmerjal po programu Zedinjene Slovenije. Svoje prve prispevke so objavljali srednješolci Valjavec, Trdina, Levstik. Slovenija se je zapisala v zgodovino slovenskega novinarstva kot časopis, ki je slovensko novinarstvo premaknil v sfero slovenske politične javnosti.

Ljubljanski časnik (1850–1851) je bil prvi slovenski uradni list, ustanovljen v Ljubljani ob koncu revolucionarnih nemirov leta 1848 kot vladni list brez političnih programov. Z izhajanjem je prenehal decembra 1851 ob ukinitvi ustave. Najprej je bil njegov urednik Blaž Potočnik. V izrazito konservativno smer se je obril v času urednikovanja Dragotina Melcerja, ki je vsebino časopisa podredil programu cerkvenega lista Zgodnja Danica Luke Jerana.

Pravi Slovenec (1849) je bil prvi slovenski družinski tednik iz Ljubljane. Zasnoval in urejal ga je Franc Malavašič. Prvotna programska politična zasnova se je prevesila v zabavno-poučno smer. Namenjen je bil slovenskim kmetom.

Vedež (1848–1850) je bil prvi slovenski časopis za mladino iz Ljubljane. Urejal ga je Janez Navratil. Program časopisa je bil vzgojno-moralističen.

Slovenski cerkveni časopis (1848) je začel izhajati leta 1848, naslednje leto se je preimenoval v Zgodnjo Danico (1849–1902) in nato v Danico (1903–1905). Bil je prvi slovenski cerkveni časopis, ki je po idejnem vplivu celo presegel KRN. Ustanovil ga je in prvo leto urejal kasnejši ljubljanski škof Janez Zlotoust Pogačar (1811–1884). Ko je uredništvo prevzel Luka Jeran (1818–1896), mu je spremenil ime v Zgodnjo Danico. Z Zgodnjo Danico se začenja veliki razkol slovenske javnosti na katoliški in posvetni tabor.

Viri:

  • Smilja AMON in Karmen ERJAVEC, Slovensko časopisno izročilo 1: od začetka do 1918, Ljubljana 2011.
  • Janko ŠLEBINGER, Slovenski časniki in časopisi: bibliografski pregled od 1797–1936, Ljubljana 1937.