|
NAVODILA ZA PREDMETNO OZNAČEVANJE
Tatjana Kovač, Aljoša Pelhan, Darija Rozman, Metka Sternad, Darko Vrhovšek |
|
|
0. Ifline smernice za predmetno označevanje 1. Določanje vsebine knjižničnega gradiva 3. Splošna pravila za oblikovanje predmetnih oznak 4. Posebna pravila za oblikovanje predmetnih oznak 7. Dopolnjevanje in urejanje kataloga 8. Leposlovje kot posebno področje vsebinskega označevanja
Prizadevanje za usklajenost predmetnega označevanja sega v preteklost, v čas listkovnih stvarnih katalogov. Čeprav je težko določiti splošne in mednarodno sprejemljive rešitve za terminološka in lingvistična vprašanja – s to težavno nalogo se mora soočiti vsak sam – je prav usklajenost temeljnih načel sistemov za predmetno označevanje in iskanje lahko osnova za razvoj znotraj posameznih nacionalnih sistemov in tudi pogoj za mednarodno sodelovanje. Pod okriljem Ifle je bila v letu 1981 ustanovljena Sekcija za klasifikacijo in indeksiranje (Section on Classification and Indexing), ki si je začela prizadevati za sprejem in mednarodno uskladitev načel predmetnega označevanja. V osemdesetih letih so nastali naslednji standardi:
Leta 1990 so knjižničarji željo po enotnih načelih za predmetno označevanje naslovili na Sekcijo za klasifikacijo in indeksiranje pri Ifli. Iflina delovna skupina je leta 1999 objavila dokument z naslovom Principles Underlying Subject Heading Languages, ki vsebuje nekaj kratkih definicij in jasna, jedrnata načela za predmetno označevanje ter poročila o praksi v nekaterih državah. V Sloveniji je Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) leta 1994 izdala navodila za oblikovanje predmetnih oznak z naslovom Vsebinska obdelava v vzajemnem katalogu. Navodila so delno nastajala že v skupnih delovnih komisijah bivše Jugoslavije s ciljem poenotene obdelave gradiva v jugoslovanskih nacionalnih knjižnicah. Katalogizacijska navodila za predmetno označevanje, ki jih vsebuje priročnik iz leta 1994, slonijo na tedanji katalogizacijski praksi. Prvi seznami predmetnih nizov, ki so nastali ob vsebinski obdelavi slovenike v prvi polovici devetdesetih let, so bili objavljeni leta 1997 v priročniku Vsebinska obdelava v vzajemnem katalogu s podnaslovom Predmetne rubrike: seznami in navodila za oblikovanje. V knjižnicah se vsak dan soočamo s pojavom novih vsebin in s tem z ustvarjanjem novih predmetnih oznak. Pri pregledovanju geslovnikov drugih narodov hitro ugotovimo, da specifičnih slovenskih kulturnih, zgodovinskih in jezikovnih posebnosti tam ne moremo najti. Omeniti velja imena iz slovenskega ljudskega slovstva in mitologije (Peter Klepec, Lepa Vida), pojme iz zgodovine (koroški vojvode, Karantanija, kmečki upori, pojmi iz NOB) ter družbe, domoznanstva in etnologije (jurjevanje, koline, alpska poskočnica, slovenska hišna imena, samoupravljanje, samoprispevek). Mnogi pojmi se v tujem jeziku izražajo enostavno, v slovenščini pa opisno in nasprotno (Elementary school administration : Osnovne šole – Uprava); slovenski katalogizatorji izražamo etnične pojme pridevniško kot del predmetne oznake (slovenski izseljenci, ruska kultura, slovenska krajevna imena). V NUK smo se ob objavi Iflinih načel za predmetno označevanje, ki predstavljajo v mednarodnem prostoru ta trenutek najnovejše in najpomembnejše smernice, odločili za novo izdajo navodil za predmetno označevanje. Avtorji navodil za predmetno označevanje smo pri pisanju delno izhajali iz že omenjenega priročnika Vsebinska obdelava v vzajemnem katalogu iz leta 1997 in iz Iflinih načel za predmetno označevanje iz leta 1999. Pri pisanju smo si prizadevali, da bi predvsem Iflina načela "prežemala" nova navodila za predmetno označevanje. Komu so navodila namenjena? Navodila za predmetno označevanje so namenjena katalogizatorjem, ki dodeljujejo predmetne oznake knjižničnemu gradivu, in omogočajo iskanje po vsebini. Katalogizatorji se morajo pri delu ozirati na zahteve uporabnikov, ki se v splošnih knjižnicah razlikujejo od tistih v specialnih knjižnicah. Kljub temu so navodila namenjena vsem, ki gradivo vsebinsko obdelujejo, torej tako katalogizatorjem, ki si prizadevajo za nastanek uporabniku prijaznega splošnega slovenskega geslovnika kot tudi tistim v specialnih knjižnicah, ki gradijo izvirne specializirane slovenske geslovnike za posamezna področja ali se odločajo za slovenjenje tujih uveljavljenih geslovnikov. Struktura navodil Navodila so zasnovana kot pripomoček za predmetno označevanje z odprto zasnovo, ki omogoča nadaljna dopolnila, kot jih bo zahtevalo praktično delo katalogizatorjev in kot jih bodo dovoljevali prihodnji standardi. Predmetno označevanje in uporabniki Pri vsebinski obdelavi se moramo ves čas zavedati, da uporabniki vse pogosteje izražajo svoje, vedno večje iskalne zahteve izza osebnih računalnikov in pričakujejo, da informacijski sistem odgovori takoj ali pa jih usmeri na druge ustrezne vsebine. Poleg tega je za uporabnike pomembna enostavna uporaba sistema, zanesljivo in predvidljivo delovanje informacijskega sistema ter pregledni izpisi. Prav uporabnikove zahteve in vrednotenje rezultatov iskanja po predmetnih oznakah, oziroma vrednotenje kvalitete celotnih informacijskih sistemov, bodo gibalo novih sprememb in dopolnil na področju vsebinske obdelave.
|
|
| December, 2001 |
Mag. Darija Rozman |
|
0 IFLINE SMERNICE ZA PREDMETNO OZNAČEVANJE Pri slovenjenju Iflinih definicij in načel o predmetnem označevanju hitro ugotovimo, da je tudi na področju vsebinske obdelave slovenska bibliotekarska terminologija v razvoju. Avtorji in prevajalci besedil s področja vsebinske obdelave so pri pisanju v zadregi, saj se lahko opirajo le na maloštevilne novejše vire v slovenščini, ki vsebujejo izrazje sodobnega komuniciranja v stroki. Dvomi lahko nastopijo že pri slovenjenju osnovnih izrazov. V nadaljevanju je "subject heading", ki nastopa v Iflinem dokumentu, preveden kot "predmetna oznaka". Za postopek oblikovanja in dodeljevanja predmetnih oznak pa je rabljen izraz "predmetno označevanje". Izraz "subject heading language", ki ga srečujemo v Iflinem dokumentu, do sedaj v slovenski bibliotekarski terminologiji ni zaživel kot "jezik predmetnega označevanja" ali morda "jezik za predmetno označevanje". V nadaljevanju je za "subject heading language" uporabljen izraz "sistem za predmetno označevanje". Definicije Sistem za predmetno označevanje uporabljamo za zagotovitev doslednega pristopa do vsebine knjižničnega gradiva v katalogu, bibliografiji ali seznamu, pri čemer z gradivom razumemo besedilno in nebesedilno gradivo. Sistem za predmetno označevanje je sestavljen iz kontroliranega slovarja izrazov, to je pojmov in imenskih entitet, ter iz ustrezne strukture semantičnih povezav. Sistem za predmetno označevanje lahko vsebuje tudi sintaktična pravila za kombiniranje izrazov v nize. Predmetna oznaka je beseda ali skupina besed, ki predstavlja vsebino dokumenta in jo uporabljamo za iskanje po katalogu, bibliografiji ali seznamu. Predmetno oznako tvori le en element, če je vsebina izražena z enim izrazom. Če je vsebina izražena z več povezanimi izrazi, je predmetna oznaka sestavljena glede na sprejeta sintaktična pravila. Načela so splošne smernice za oblikovanje sistemov za predmetno označevanje. Z načeli niso mišljena specifična pravila za izbor izrazov in tudi ne specifična pravila za semantično in sintaktično povezovanje. Načela so temeljne zahteve za oblikovanje sistema. To pa omogoča uporabnikom pri iskanju ustrezno natančnost in priklic.
Načelo enoličnosti V sistemu za predmetno označevanje moramo vsak pojem ali imensko entiteto predstaviti le z eno normativno predmetno oznako, da omogočimo nadzor nad sinonimi in razporeditev vsebin pri prikazu bibliografskih zapisov. Načelo o sinonimih V sistemu za predmetno označevanje moramo nadzorovati sinonime, da lahko razporedimo vse gradivo o dani vsebini in izboljšamo priklic. Načelo o homonimih V sistemu za predmetno označevanje moramo nadzorovati homonime, da s tem preprečimo označevanje in iskanje neustreznega gradiva. Povečamo torej natančnost sistema. Načelo o semantiki V sistemu za predmetno označevanje moramo predmetne oznake med sabo povezati glede na semantične odnose, to je glede na ekvivalenčne, hierarhične in asociativne odnose. Načelo o sintaksi Pri izražanju zapletenih in sestavljenih vsebin mora sintaksa sistema za predmetno označevanje povezovati sestavne dele predmetne oznake prej s sintagemskimi kot s semantičnimi odnosi. Načelo o doslednosti V sistemu za predmetno označevanje mora biti vsaka nova predmetna oznaka po obliki in strukturi podobna primerljivim, ki so že v sistemu, da zagotavimo doslednost. Načelo o poimenovanju Imena oseb, rodbin, krajev, korporacij in del moramo oblikovati v skladu s pravili za avtorske in naslovne vpise, ki so v veljavi v katalogu, bibliografiji ali seznamu, da omogočimo integrirano iskanje. Načelo o jamstvu knjižničnega gradiva V sistemu za predmetno označevanje moramo besedišče dinamično razvijati in ga sistematično vključevati na osnovi izrazja v knjižničnem gradivu. Načelo o uporabnikih V sistemu za predmetno označevanje moramo besedišče izbirati tako, da odraža sodobno izrazje ciljnih skupin uporabnikov, to je uporabnikov splošnih knjižnic ali tistih s specialnih področij.
Načelo o pravilih Katalogizatorji lahko dosledno obdelajo knjižnično gradivo, če imajo na voljo smernice in pravila za vsebinsko analizo in predmetno označevanje. Načelo o specifičnosti Obseg dodeljenih predmetnih oznak mora ustrezati vsebini, ki jo označuje. Hkrati mora biti obseg dodeljenih oznak prilagojen tudi velikosti zbirke in vsebinskim trendom pri razvoju zbirke. PREVOD: Principles underlying subject heading languages (SHLs). Munchen, Saur, 1999, str. 1-3. Prevedla Darija Rozman.
1 DOLOČANJE VSEBINE KNJIŽNIČNEGA GRADIVA 1.1 Določitev prave vsebine knjižničnega gradiva je najpomembnejši korak pri vsebinski obdelavi gradiva. V nekaterih primerih je vsebino gradiva preprosto določiti, morda že naslov dela dejansko izraža njegovo vsebino. Včasih pa vsebino gradiva težje določimo, bodisi zaradi kompleksnosti obravnavanega predmeta, bodisi ker obravnavani predmet ni jasno izražen. Velja, da mora katalogizator pri natančnem določanju vsebine uporabljati naslednje vire:
Prav tako velja, da oblikujemo predmetne oznake zgolj na osnovi vsebine analiziranega knjižničnega gradiva. Pri neknjižnem gradivu preverimo embalažo, nalepko, spremno gradivo ter pregledamo ali poslušamo vsebino. 1.2 Kadar vsebina ni osebno ali lastno ime, lahko uporabimo geslovnik, ki nam pomaga pri izbiri ene od treh možnosti:
Če govori dokument o več kot enem predmetu, je potrebno določiti več predmetnih oznak, s poudarkom na glavnih temah. Pri dodeljevanju predmetnih oznak moramo upoštevati tudi funkcijo knjižnice in zahteve njenih uporabnikov. Predmetne oznake določamo dokumentom, ki imajo določljivo vsebino. Knjižničnemu gradivu, ki mu predmeta vsebine ne moremo določiti ali pa je ta tako razpršena, da bi zahtevala preveliko število predmetnih oznak, predmetnih oznak ne dodelimo, npr. slikanicam za vzgojo, esejem, poligrafijam itd. 1.3 Načelo najožjega in neposrednega vpisa danes predstavlja temelj vsebinski obdelavi. Pomeni, da knjižničnemu gradivu določimo najožjo predmetno oznako, ki natančno predstavlja njegovo vsebino. Najožji vpis pomeni, da knjižničnemu gradivu vedno določimo najožji pojem in ne širšega, ki ožji pojem vključuje. Za katalogizatorja, ki uporablja geslovnik, ima to načelo velik pomen, kajti če v geslovniku ni ustrezne predmetne oznake, jo mora dodati. Neposredni vpis pa pomeni, da je predmetna oznaka ločen izraz in ne predmetno določilo širše predmetne oznake. To načelo ima polno veljavo ob prisotnosti normativnih povezav med izbranimi izrazi. Primeri:
Z dosledno uporabo načela najožjega in neposrednega vpisa dosežemo natančnost vsebinske obdelave knjižničnega gradiva.
2.1 Predmetna oznaka izraža vsebino dokumenta. Tvori jo izraz, ki je ena beseda ali besedna zveza.
2.2
Za izčrpnejšo vsebinsko označitev predmetne oznake povežemo v zaporedje,
ki ga imenujemo predmetni niz. V predmetnem nizu izhodiščno
predmetno oznako imenujemo predmetna značnica( Primeri:
2.3 Predmetne oznake, razvrščene po abecedi, tvorijo geslovnik. Geslovnik je kontroliran slovar, ki največkrat vključuje predmetne oznake iz knjižničnega kataloga.
3 SPLOŠNA PRAVILA ZA OBLIKOVANJE PREDMETNIH OZNAK 3.1.1 Predmetne oznake so vedno v imenovalniku. Edina izjema so dela umetniške ustvarjalnosti, zlasti leposlovje. Tu predmetni oznaki sledi predmetno določilo v mestniku. Tako ne izraža podrejenega odnosa, predmetne oznake ne omejuje, kar je sicer za določila značilno (glej poglavje 8, Leposlovje kot posebno področje vsebinskega označevanja, točka 8.2).
3.1.2 Predmetne oznake
so enostavne in sestavljene. 3.1.2.1 Enostavne predmetne oznake so izražene z eno samo besedo. Ta je:
3.1.2.2 Predmetne oznake so sestavljene, kadar jih tvorimo kot besedne zveze. To storimo zaradi pomenske nedvoumnosti. Več besed povezujemo v predmetno oznako, kadar je pomen mogoče pravilno razumeti le v besedni zvezi. Primer:
Sestavljene predmetne oznake so stalne besedne zveze (frazeologemi) ali besedne zveze (fraze). Besedne zveze so predhodno koordinirane, inverzija ni možna, ali pa so osebna imena, kjer je inverzija običajna. Sestavljene predmetne oznake tvorijo:
Sem sodijo tudi predmetne oznake z etničnim pojmom:
Sem sodijo tudi predmetne oznake z etničnim pojmom:
Sem sodijo tudi predmetne oznake z numeričnimi oznakami:
3.2 Besedni red v sestavljeni predmetni oznaki Predmetne oznake, ki so sestavljene iz samostalnika in enega ali več pridevnikov, pišemo v naravnem besednem redu, pridevnik je na prvem mestu. Inverzijo uporabljamo samo pri predmetni oznaki za osebno ime.
Kvalifikatorji so besede ali besedne zveze, ki v predmetni oznaki pojasnjujejo izbrani izraz z več pomeni. Kvalifikatorje uporabljamo tudi za razjasnitev pomena dvoumnih, nejasnih izrazov. Kvalifikatorji so samostalniki, ki so v istem številu kot predmetna oznaka. Zapišemo jih v oklepaj za predmetno oznako. Kvalifikator postane del predmetne oznake in podrobneje opredeli njen pomen.
3.3.1 Kvalifikatorje dodajamo:
Sinonimi so besede, ki se med seboj ločijo po obliki, a imajo identičen ali delno identičen pomen. Sinonimi so domači izrazi ali tujke.
3.4.1 Pri oblikovanju predmetnih oznak moramo med sinonimi izbrati en izraz in ga dosledno uporabljati.
3.4.1.2 Če domač izraz ni splošno sprejet ali če nimamo domačega izraza, uporabljamo tujko.
3.4.2 Za nesprejete izraze naredimo kazalke.
Homonimi so besede, ki imajo več različnih pomenov.
3.5.1 Različen pomen homonimov razmejimo s kvalifikatorji.
3.5.2 Za homonim ne štejemo izrazov, ki nastopajo kot predmetne oznake tako v ednini kot v množini (glej tudi točko 3.8).
Pri oblikovanju predmetnih oznak se kratic izogibamo, ker so težje razumljive. Uporabljamo celoten izraz ali naziv.
Kratice uporabljamo, če so bolj poznane od celotnega izraza ali naziva.
3.6.1 Celoten izraz ali naziv in njegova kratica sta sinonima. Za nesprejete oblike izraza ali naziva napravimo kazalke.
Nujno je, da v katalogu vzpostavimo sistem napotil, ki so v pomoč tako uporabnikom kot tudi katalogizatorjem. Napotila izražajo semantične povezave med predmetnimi oznakami. Napotila usmerjajo uporabnika:
Kazalke povezujejo identične pojme in izražajo ekvivalenčne odnose. Izločajo izraze, ki niso sprejeti kot predmetne oznake in kažejo na izraze, ki jih uporabljamo kot predmetne oznake. Uvaja jih beseda glej. Kazalke kažejo uporabniku, pod katero predmetno oznako so zbrana dela o določenem predmetu ali pojmu, katalogizatorja pa opozarjajo, katerih izrazov naj ne uporablja. Kazalke napravimo v naslednjih primerih: 3.7.1.1 Sinonimi Kazalke kažejo od nesprejetih izrazov k izrazom, ki jih uporabljamo kot predmetne oznake.
Sopomenski odnos izraža tudi napotilo "uporabi za", ki uporabnika vodi do nesprejetih izrazov.
3.7.1.2 Kratice Kazalke kažejo od kratic na popoln naziv ali obratno, če kot predmetno oznako uporabljamo kratico.
3.7.1.3 Imenske
predmetne oznake 3.7.1.4 Sestavljene predmetne oznake z ″in″ S kazalko povežemo nesprejeto zaporedje s sprejetim.
3.7.1.5 Če knjižnica uporablja invertirane oblike predmetnih oznak, je dolžna oblikovati kazalke na naravni besedni red. Vodilke povezujejo pojme, ki so med seboj tematsko tesno povezani, vendar niso identični. Uvajata jih besedi glej tudi. Vodilke usmerjajo uporabnika od ene sprejete predmetne oznake na drugo sprejeto predmetno oznako. Opozarjajo uporabnika na druge predmetne oznake, ki se nanašajo na iskano vsebino. Vodilke na predmetno oznako ne naredimo, dokler ni neko knjižnično gradivo v katalogu označeno s to predmetno oznako. Ločimo tri vrste vodilk: 3.7.2.1 Vodilke od širših k ožjim izrazom Vodilke, ki vodijo od širših k ožjim izrazom, izražajo hierarhične odnose. Te vodilke vzpostavljajo logične povezave med splošnimi in posebnimi pojmi v isti kategoriji.
Vodilka usmerja od širših
k ožjim izrazom pod pogojem, da te predmetne oznake v katalogu dejansko
obstajajo. 3.7.2.2 Križne vodilke Križne vodilke povezujejo pojme, ki se dopolnjujejo, in izražajo asociativne odnose. Uporabnika opozarjajo na sorodne predmetne oznake. Ti izrazi niso niti širši, niti ožji od glavnega izraza, temveč enaki po specifičnosti.
Križne vodilke uporabniku pomagajo pri iskanju, saj ga opozarjajo na vse tiste pojme, ki so blizu iskalni predmetni oznaki. Z njihovo pomočjo uporabnik omeji ali razširi svojo iskalno poizvedbo tako, da ji doda sorodne izraze. Križne vodilke oblikujemo samo v primerih, ko pričakujemo, da bodo resnično koristne pri poizvedbah. 3.7.2.3 Zbirne vodilke Zbirne vodilke dajejo splošna navodila in ne naštevajo posameznih konkretnih predmetnih oznak.
Zbirne vodilke zbirajo gradivo posameznega strokovnega ali znanstvenega področja.
Pri oblikovanju predmetnih oznak uporabljamo ednino in množino, vendar je večina predmetnih oznak v množini. Pri rabi ednine ali množine moramo biti dosledni. Odvisna je od vrste pojma, ki ga označuje predmetna oznaka in od jezika. 3.8.1 Predmetna oznaka je v ednini, če je izraz:
3.8.2 Predmetna oznaka je v ednini, če izraz označuje:
3.8.3 Predmetna oznaka je v množini, če izraz označuje:
3.8.4 Ednino in množino uporabljamo vzporedno, kadar ima izraz v ednini ali množini različen pomen.
4 POSEBNA PRAVILA ZA OBLIKOVANJE PREDMETNIH OZNAK Predmetne oznake so: imenske, tematske, zemljepisne in oblikovne. Imenske predmetne oznake označujejo osebna imena, imena korporacij, imena rodbin, naslove del anonimnih avtorjev in druga lastna imena. Z imensko predmetno oznako izrazimo:
4.1.1 Osebno ime kot predmetno oznako oblikujemo kot značnico po pravilih za katalogizacijo (ZNAČKA, poglavje 2, Osebne značnice, str. 9-25; Smernice za predmetne normativne in napotilne vpise, točka 1.1.1.2, Normativna značnica za osebno ime, str. 9-10).
4.1.1.2 Nesprejete oblike imenske predmetne oznake dobijo kazalke na sprejeto obliko.
4.1.1.3 Imena mitoloških, legendarnih ali domišljijskih oseb dobijo kvalifikator.
4.1.2 Ime korporacije
kot predmetno oznakooblikujemo kot značnico po pravilih za katalogizacijo
(ZNAČKA, poglavje 3, Korporativne značnice, str. 26-44; Smernice za
predmetne normativne in napotilne vpise, točka 1.1.1.3, Normativna
značnica za korporativno ime, str. 10-11). Sem sodijo korporacije,
politično-teritorialne enote, institucije in njeni organi, poimenovani
sestanki in druge prireditve, cerkvene ustanove. 4.1.2.1 Nesprejete oblike imen ali njihove vzporedne oblike dobijo kazalke na sprejeto obliko.
4.1.2.2 Imena umetniških skupin dobijo kvalifikator.
4.1.3 Rodbinsko ime kot predmetno oznako navajamo v splošno sprejeti obliki.
4.1.4 Stvarni naslov kot predmetno oznako oblikujemo kot značnico po pravilih za katalogizacijo (PREKAT, poglavje 15, Stvarna značnica, str. 136-137; Smernice za predmetne normativne in napotilne vpise, točka 1.1.1.4, Normativna značnica za delo, str. 11).
4.1.4.2 Stvarni naslovi v primeru nejasnosti dobijo kvalifikator.
4.1.4.3 Nesprejete oblike stvarnega naslova dobijo kazalke na sprejeto obliko.
Tematske predmetne oznake označujejo vsa področja človekovega bivanja, znanja in delovanja. Veljajo enaka splošna pravila kot za druge vrste predmetnih oznak. 4.2.1 Tematske predmetne oznake so enostavne ali sestavljene, v ednini ali v množini (glej poglavje 3, Splošna pravila za oblikovanje predmetnih oznak).
4.2.3 Med tematske predmetne oznake sodijo tudi:
4.2.4 Tematske predmetne oznake oblikujemo z "in", kadar označujejo odnose kot so učinek, vpliv, vidik, vendar je poudarek prav na tem odnosu; v tem primeru tematsko predmetno določilo ni potrebno. Nesprejeto zaporedje povežemo s kazalko.
4.3 Zemljepisne predmetne oznake Zemljepisne predmetne oznake označujejo neko zemljepisno enoto kot celoto ali specifične značilnosti, ki so z njo neločljivo povezane. 4.3.1 Zemljepisne predmetne oznake razvrščamo v naslednje skupine:
4.3.2 Zemljepisna predmetna oznaka se nanaša na zemljepisno območje, ki ga pokriva, in ne na političnoteritorialno enoto. Če so bile na istem zemljepisnem območju v zgodovini različne političnoteritorialne enote, navedemo zadnje ime zemljepisnega območja.
4.3.3 Za mesto, ki je v zgodovini spreminjalo ime, velja kot predmetna oznaka zadnje ime. Prejšnja imena navedemo kot kazalke.
Natančnost opisa dosežemo tako, da opredelimo čas, na katerega je vezana vsebina dokumenta (glej točko 4.3.2 in poglavje 6, Predmetna določila, točka 6.3).
4.3.4 Za države uporabljamo zemljepisno ime in ne uradnega naziva države.
4.3.5 Zemljepisno ime navajamo v polni obliki in v naravnem besednem redu.
4.3.6 Kadar je potrebno, zemljepisnemu imenu dodamo kvalifikator.
4.3.7 Zemljepisna imena navajamo v izvirni obliki.
4.3.8 Tuja zemljepisna imena navajamo v slovenščini, če je ta oblika v splošni rabi.
4.3.9 Zemljepisno ime ima prednost pred splošnim pojmom in ga oblikujemo kot predmetno oznako, kadar vsebina knjižničnega gradiva opisuje tematiko, ki je izrazito in nedvoumno povezana z določenim ozemljem (glej tudi poglavje 6, točko 6.1.6).
4.4 Oblikovne predmetne oznake Oblikovne predmetne oznake označujejo obliko knjižničnega gradiva glede na namembnost. Z oblikovnimi predmetnimi oznakami ne označujemo fizične oblike knjižničnega gradiva, npr. videokasete. 4.4.1 Oblikovne predmetne oznake uporabljamo, kadar gradiva ni mogoče tematsko opredeliti.
4.4.2 Oblikovne predmetne oznake uporabljamo tudi, kadar ocenimo, da je vsebina podrejena obliki.
Predmetni niz tvori predmetna značnica, ki sama ali s predmetnimi določili opredeli vsebino knjižničnega gradiva. Predmetno določilo vsebinsko dopolnjuje značnico ali predhodno predmetno določilo. 5.1 V predmetnem nizu je vrstni red predmetnih določil naslednji:
Izjemoma nastopi drugačen vrstni red, ki ga uporabimo zaradi večje jasnosti predmetnega niza.
5.2 Predmetni niz ne vsebuje vedno vseh določil, ali pa vsebuje več istovrstnih, vendar le, kadar je to smiselno. Predmetni niz lahko preberemo kot prosti stavek.
5.2.1 Kadar tema vključuje več podtem, dodelimo več predmetnih nizov z enakimi predmetnimi značnicami in z različnimi predmetnimi določili.
5.2.2 Kadar dokument govori enakovredno o določeni temi in o posameznem primeru, dodelimo predmetni oznaki za oboje.
5.3 Kaj pri vsebini opredelimo s predmetnim določilom, je našteto in opisano v poglavju 6. Kadar pa s predmetnim nizom izražamo neko dejanje, velja naslednje specifično pravilo:
Seveda pa večinoma ne nastopajo vsi trije elementi (glej poglavje 6, Predmetna določila, točka 6.1.5).
Predmetno določilo je beseda ali besedna zveza, ki predmetno oznako, kadar je ta v vlogi predmetne značnice, dodatno opredeli: v predmetnem nizu jo pojasnjuje ali dopolnjuje in ima podrejen odnos do predmetne oznake. O splošnih pravilih za oblikovanje glej poglavje 3, Splošna pravila za oblikovanje predmetnih oznak. Predmetna določila so: tematska, zemljepisna, časovna in oblikovna. Tematska določila lahko dodajamo vsem predmetnim oznakam. Tematska določila so dveh vrst:
6.1.1 Tematska določila pri osebnih predmetnih oznakah označujejo:
V tej skupini velja pravilo, da ne postavljamo oznak, po katerih je oseba najbolj znana.
6.1.2 Tematska določila pri predmetnih oznakah za imena korporacij označujejo delovanje le-teh in rezultate dela.
6.1.3 Tematska določila pri predmetnih oznakah za rodbinska imena označujejo delo in zgodovino.
6.1.4 Tematska določila pri predmetnih oznakah za dela anonimnih avtorjev označujejo razlago teh del.
6.1.5 Tematska določila pri splošnih predmetnih oznakah označujejo:
6.1.6 Tematska določila pri zemljepisnih predmetnih oznakah označujejo:
6.1.7 Včasih sta funkciji predmetne oznake in njenega določila enakovredni. V tem primeru obe funkciji izmenjamo in oblikujemo dva predmetna niza.
6.1.8 Nekateri izbrani izrazi nastopajo kot tematska določila in kot predmetne oznake, so torej leksikalno enaki, imajo pa drugačno funkcijo.
6.1.9 Nekateri izbrani izrazi nastopajo zgolj kot predmetna določila.
Zemljepisna določila označujejo zemljepisni vidik vsebine knjižničnega gradiva. Oblikujemo jih po enakih načelih kot zemljepisne predmetne oznake. 6.2.1 Zemljepisna določila dodajamo vsem vrstam predmetnih oznak:
Časovna določila označujejo čas, na katerega je vezana vsebina dokumenta. Časovna določila izražamo z besedami (imena geoloških in zgodovinskih dob) ali številkami (letnice, stoletja). Letnic ne krajšamo, zapisujemo jih v celoti. Za stoletje uporabljamo krajšavo st., čas med letnicami oziroma med stoletji označujemo z vezajem, npr.: 16.st., 1816-1860, 16.-18.st. 6.3.1 Časovna določila dodajamo vsem vrstam predmetnih oznak:
Oblikovna določila označujejo obliko, v kateri je vsebina knjižničnega gradiva podana. Z oblikovnimi določili ne označujemo fizične oblike knjižničnega gradiva, npr. diskete. 6.4.1 Oblikovna
določila so v množini. 6.4.2 Oblikovna določila dodajamo vsem vrstam predmetnih oznak:
7 DOPOLNJEVANJE IN UREJANJE KATALOGA Način dopolnjevanja in urejanja kataloga je odvisen od vrste kataloga. Geslovnik je kontroliran slovar, ki vključuje predmetne oznake, ki največkrat izvirajo iz žive bibliografske baze ter vodijo katalogizatorja pri izdelavi dodatnih predmetnih oznak. 7.1 Dodajanje novih predmetnih oznak Geslovnik dopolnjujemo z novimi predmetnimi oznakami za nove vsebine. Ko dodajamo nove predmetne oznake, moramo najprej ugotoviti, ali v geslovniku že obstaja predmetna oznaka, ki izraža vsebino dokumenta. V nasprotnem primeru oblikujemo po načelu najožjega in neposrednega vpisa novo predmetno oznako. Sprejeti izrazi tako postanejo predmetne oznake in jih uvrstimo v geslovnik. Pri oblikovanju novih predmetnih oznak si pomagamo z različnimi viri: bazami podatkov, katalogi, tezavri, tablicami, leksikoni itd.
7.2 Spreminjanje predmetnih oznak Predmetno označevanje ni statično, zato se tudi predmetne oznake in predmetna določila spreminjajo. Določene predmetne oznake in predmetna določila lahko sčasoma izginejo iz javne rabe in jih nadomestijo novi izrazi. V tem primeru namesto opuščenih izrazov prevzamemo nove izraze za predmetne oznake ali predmetna določila.
Včasih se pojavijo nove vsebine, ki jih opredeljujemo z novimi predmetnimi oznakami.
Lahko pa se spremeni strokovni odnos do določenih oblik predmetnih oznak. V tem primeru je potrebno spremeniti cele skupine predmetnih oznak. Tako se lahko odločimo za preoblikovanje vseh invertiranih predmetnih oznak v neinvertirano obliko.
Način dopolnjevanja in urejanja kataloga je odvisen od vrste kataloga. Sodobna programska oprema mora omogočiti tudi revizijo velikega števila bibliografskih zapisov.
8 LEPOSLOVJE KOT POSEBNO PODROČJE PREDMETNEGA OZNAČEVANJA 8.1 Leposlovje opredeljujemo po obliki in mu ne dodeljujemo predmetnih oznak. Izjeme so:
8.2 Opredeliti vsebino leposlovju pomeni določiti njegovo temo, pa tudi motiv in idejo. To seveda ni vedno mogoče, zato leposlovje običajno opredeljujemo po obliki. Kadar je vsebina v leposlovju opredeljiva, jo izrazimo s predmetno oznako in sicer tako, da predmetni oznaki (in določilu, kadar je potrebno) sledi predmetno določilo "V leposlovju". Predmetno določilo tako dobijo:
INTERNATIONAL standard. ISO 5963, Documentation – Methods for examing documents, determining their subjects, and selecting indexing terms. – 1st ed. – Ljubljana : Urad RS za standardizacijo in meroslovje, 1996, cop. 1985. INTERNATIONAL standard. ISO 5964, Documentation = Guidelines for the establishement and development of multilingual thesauri. – 1st ed. – Ljubljana : Urad RS za standardizacijo in meroslovje, 1996, cop. 1985. INTERNATIONAL standard. ISO 2788, Documentation. Guidelines for the establishment and development of monolingual thesauri. – 2nd ed. – Ljubljana : Urad RS za standardizacijo in meroslovje, 1996, cop. 1986. PREKAT : priročnik za enostavno uporabo katalogizacijskih pravil / uredili Zlata Dimec, Matjaž Hočevar, Irena Kavčič. – 1. popravljena izd. – Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 2001. PRINCIPLES underlying subject heading languages (SHLs) / edited by Maria Inęs Lopes and Julianne Beall. – München : Saur, 1999. – (UBCIM publications, ISSN 0941-8946. New series ; vol. 21). SMERNICE za normativne in napotilne vpise / priporočila Delovna skupina za mednarodni sistem normativne kontrole ; [prevedla Jože Kokole, Majda Ujčič]. – Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1998. SMERNICE za predmetne normativne in napotilne vpise / [pripravila] Delovna skupina za "Smernice za predmetne normativne datoteke" Sekcije za klasifikacijo in indeksiranje Oddelka za bibliografsko kontrolo pri IFLA ; [prevedel Darko Vrhovšek]. – Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 2000. VSEBINSKA obdelava v vzajemnem katalogu : navodila za oblikovanje predmetnih oznak : delovno gradivo / Tatjana Banič, Tatjana Kovač, Darko Vrhovšek. – Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1994. VSEBINSKA obdelava v vzajemnem katalogu. Predmetne rubrike : seznami in navodila za oblikovanje. – Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1997. ZNAČKA : priročnik za določanje značnic pri katalogizaciji / uredili Zlata Dimec, Irena Kavčič. – Ljubljana : Narodna in univerzitetna knji nica, 2001. – (Zbirka Normativna kontrola).
STVARNO KAZALO besedna zveza: 2.1;
3.1.2.2; 3.3; 6 ednina: 3.5.2; 3.8; 4.2.1 geslovnik: Predgovor; 1.2; 2.3; 7; 7.1 homonim: 0; 3.3; 3.1.1; 3.5 inverzija: 3.1.2.2; 3.2; 3.7.1.5; 7.2 kazalka: 3.4.2; 3.6.1; 3.7.1; 4.1.1.2; 4.1.2.1; 4.1.3.1; 4.1.5.3; 4.2.4; 4.3.3 kratica: 3.6; 3.7.1.2 kvalifikator: 3.3; 3.5.1; 4.1.1.3; 4.1.2.2; 4.1.3.2; 4.1.5.2; 4.2.2; 4.2.3; 4.3.6 leposlovje: 3.1.1; 6.1.1; 8 množina: 3.5.2; 3.8; 4.2.1; 6.4.1 načelo: Ifline definicije
napotilo: 1.2; 3.7 nesprejeti izraz: 3.4.2; 3.6.1; 3.7; 4.1.1.2; 4.1.2.1; 4.1.3.1; 4.1.5.3; 4.2.4 predmetna oznaka:
Predgovor; 0; 2.1; 3.1; 4 predmetni niz: 2.2; 5 predmetno določilo: 2.2;
5; 6; 7.2; 8.2 predmetno označevanje: Predgovor; 0; 7.2 semantika: 0; 3.7; 4.3.6 sinonim: 0; 1.2; 3.4; 3.6.1; 3.7.1.1 sintaksa: 0; 3.1.2.2; 3.2; 3.7.1.4 sistem za predmetno označevanje: 0 splošni pojem: 4.1.5; 4.2.3 vodilka:
3.7.2 vsebinska obdelava: Predgovor; 1.1; 1.3
|
|
),
njeno določilo pa predmetno določilo(_ _ _).
