Pergamentni listi s tremi obrednimi slovenskimi besedili so bili skupaj z drugimi podobnimi dokumenti zvezani v kodeks, ki je pripadal freisinškemu škofu Abrahamu. Ta škofija je tedaj imela posesti tudi na Koroškem, tedaj poseljeni s slovenskimi verniki, zato je škof v svojem pontifikalu potreboval tudi slovenska liturgična besedila. Kodeks so do 1803 hranili v freisinškem stolnem kapitlju, odtlej pa v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, kjer so v njem leta 1807 tudi odkrili naša besedila. Sicer latinski kodeks, ki po svoji zunanjosti in vsebini sicer ni posebej odličen, je prav zaradi Brižinskih spomenikov postal svetovno znan in posebej dragocen pisni spomenik.

Latinski kodeks (sign.: Clm 6426), v katerega so uvezani Brižinski spomeniki, obsega 169 oštevilčenih pergamentnih folijev oz. 338 strani, dimenzije listov so 25,6 cm (višina) x 20,8 cm (širina), debelina kodeksa s platnicami je 5,9 cm. Vezava je verjetno sočasna: lesene platnice, prevlečene z belim svinjskim usnjem. Kodeks je nekoč imel tudi kovinske sponke, ki niso ohranjene, in celo kovinski zatič z verigo, s katero je bil priklenjen na svoje mesto v knjižnici.
Slovenska besedila so zapisana na f. 78, 158, 159, 160 in 161 (skupaj je popisanih 9 strani). Prvi in tretji spomenik sta vzorca splošne spovedi, drugi pa je pridiga o grehu in pokori. Vsi so zapisani v minuskularni pisavi, dedinji karolinške minuskule.

Celovški (ali Rateški rokopis) je za Brižinskimi spomeniki drugi najstarejši slovenski srednjeveški spomenik pismenstva. Njegovo dvojno poimenovanje po eni strani izhaja iz kraja, kjer ga hranijo (Koroški deželni arhiv, poprej arhiv Zgodovinskega društva za Koroško), po drugi strani pa po domnevnem, vendar ne potrjenem kraju nastanka (Rateče).

Med letoma 1362 in 1390 nastali Celovški/Rateški rokopis - ki sestoji le iz enega samega lista iz pergamenta - vsebuje tri molitvene obrazce (očenaš [7 vrstic], zdravamarijo [3 vrstice] in apostolsko vero [12 vrstic]). Predpogoj za njegov nastanek je treba, tako kot pri Brižinskih spomenikih, videti v povezavi z v drugi polovici 8. stoletja opravljenim pokristjanjenjem karantanskih Slovanov, o katerem nam okoli leta 870 poroča Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum). Poleg tega so bile od sinode v Mainzu (813) poleg latinščine dovoljene tudi molitve v materinščini. List je bil del kodeksa (misala?), ki se je nazadnje verjetno uporabljal v Ratečah. Na to kažejo z letnicama 1467 in 1471 datirani zapisi na zadnji strani pergamentnega lista, ki v stolpcih navajajo podatke o članih Marijine bratovščine v "Ratatscha(ch)" (= Rateče/Ratschach) in o Apostolski bratovščini prav tam.

Med besedili Stiškega rokopisa je najbolj obširna splošna spoved (confessio generalis). Sodi med skupino podobnih cerkvenih besedil, ki naštevajo vse vrste grehov, čeprav jih človek, ki besedilo govori, ni vseh storil. Stiška splošna spoved je samostojna priredba po kakšni nemški predlogi iz družine tistih spovednih obrazcev, ki so nastali iz ustrezne formule Honorija Avgustodunskega (prva polovica XII. stoletja). V kitici velikonočne pesmi je obdelana liturgična misel o vstajenju in njegovem pomenu za odrešenje človeštva. Res gre za predelavo nemške pesmi (Christ ist erstanden), vendar razločki v izrazju, v ritmiki in v fakturi stavka govore za afektivno in jezikovno samostojno prepesnitev znane srednjeveške teme. Invokacija pred pridigo je standardna prošnja za milost in upanje. Salve regina je globoko občutena srednjeveška cerkvena pesem, ki so jo v liturgiji praviloma molili duhovniki. Njena slovenska priredba pričuje o začetku marijanskega kulta na Slovenskem.

Čedadski (ali Černjejski, tudi Černjevski) rokopis (ČR) je shranjen v Arheološkem muzeju v Čedadu in se uradno (a ne zelo korektno) imenuje Anniversario di Legati latino-italiano-slavo della confraternita di S. Maria di Cergneu. Codice n. CXLIV. To je manjša rokopisna knjižica, sestavljena iz 16 listov, na katerih so z obeh strani kratki zapisi (vsega skupaj sta 102) z imeni faranov in obiskovalcev cerkve svete Marije v Černjeji ter njihovih zaobljub in daril. Na začetku so vsi zapisi v latinščini, potem pa v severnoitalijanskem narečju, v katerem se je govorilo okrog Černjeje. Ob koncu prve polovice knjižice opažamo latinski zapis (št. 41), v katerem se sporoča, da začenja leta 1497 notar Johannes z Vegle (z otoka Krka, it. Veglia) prevajati latinske zapise v slovenščino, ki se v tem primeru imenuje lingua sclabonica. Sledi 25 zapisov, ki jih je napravil Johannes, potem pa so njegovo delo nadaljevali drugi pisci (dvanajst ali trinajst). V rokopisu imamo 52 zapisov v slovenskem jeziku. Vsak ima tri do pet vrstic; vsebina zapisov je precej "standardna": … ta in ta faran iz te in te vasi je zapustil bratovščini Svete Marije iz Černjeje nekaj (pšenico, vino, denar, zemljišče), da bi se za njegovo dušo opravilo določeno število maš … Treba je poudariti, da so ti zapisi kljub svoji standardnosti dragoceno toponomastično in antroponomastično gradivo, in so zelo pomembni tako za preučevanje zgodovine slovenščine kakor tudi za interpretacijo njene vloge v Benečiji v 15. in 16. stoletju.