KATALOG ROKOPISOV

Katalog rokopisov zajema popis katalogiziranega rokopisnega gradiva. Urejen je po signaturah, ki jih sestavljata zaporedna številka in lokacijska oznaka Ms.

Katalog združuje popise, ki segajo od najstarejših rokopisov, tj. srednjeveških kodeksov, ki so nastajali med 9. in 16. stoletjem, vse do najnovejših zapuščin. Izvzeta je Kopitarjeva zbirka slovanskih kodeksov, ki je dostopna posebej v digitalni obliki.

Signaturne enote lahko sestavljajo zapuščine (obsežnejši sklopi gradiva, ki so vsebinsko zaokrožene celote, praviloma nastale pri posameznem ustvarjalcu, društvu, ustanovi ipd.), ostaline (manjše skupine gradiva, ki običajno vsebinsko niso zaokrožene) ali posamezni kodeksi in avtografi.

Bibliografski zapis sestavljajo signatura, nosilec zapuščine in njena vsebina oziroma naslov dela in impresum ter podatki o provenienci. Pri kodeksih, ki vsebujejo dela več avtorjev, je najprej navedeno prvouvrščeno oziroma najbolj značilno delo. Sledijo (oznaka: Pripisano) navedbe ostalih del.

Vsebina gradiva je popisana po naslednjem redu: osebni dokumenti; dela (z razdelitvijo na pesmi, prozo, dramatiko, razprave, članke, prevode, gradivo, koncepte, beležke ipd.); pisma po abecedi naslovnikov (število, leto nastanka); korespondenca po abecedi dopisnikov (število, leto nastanka); tuja dela po abecedi avtorjev; tuja korespondenca po abecedi naslovnikov in znotraj po abecedi dopisnikov (število, leto nastanka); gradivo z navedbo avtorjev in predmeta obravnave. Pri vsakem elementu vsebine je v oklepaju navedeno število kosov gradiva. Pri tem so štete celote, ne listi; pesmi (1) npr. pomeni 1 pesem, čeprav obsega več listov.

Impresum vsebuje podatke o kraju nastanka, zapisovalcu, če je ugotovljen, in času nastanka. Temu sledi podatek o obsegu in pri srednjeveških rokopisnih kodeksih tudi o pisni podlagi (pergament, papir).

Podatki o provenienci obsegajo zadnje nahajališče oz. zadnjega lastnika pred vključitvijo gradiva v knjižnično zbirko, način (nakup, dar, zamena) in čas pridobitve ter podatek o izročitelju, če ta ni bil zadnji lastnik gradiva. Kadar je signaturna enota nastala iz več delov z različno provenienco, so navedeni vsi znani podatki.

V zapisu so uporabljene nekatere okrajšave. Pri srednjeveških rokopisih označujejo podatek, na katerih listih kodeksa je delo zapisano (a = sprednja stran lista, b = hrbtna stran lista ali r = recto, sprednja stran, v = verso, hrbtna stran). Okrajšava b. k. pomeni brez navedbe kraja, okrajšava b. d. pa brez navedbe datuma. Oznaka v oglatem oklepaju [f] pomeni, da gre za fotografski ali kseroksni posnetek gradiva. Pri enotah, ki so jih v svojih študijah obdelali J. Höfler in I. Klemenčič, M. Kos, I. Milčetič, V. Mošin, P. Simoniti in J. Stanonik, je to na koncu popisa posebej označeno, npr. Kos 56.

Katalog je oblikovan na podlagi knjižnih katalogov Rokopisne zbirke, ki so nastajali v letih 1976–1999, kjer se popisi v podrobnostih nekoliko razlikujejo. Končna redakcija kataloga je zajela predvsem strukturo popisov, pravopis in grafična znamenja, medtem ko vsebinske odločitve ostajajo nespremenjene.

Vsak podatek kataloga je tudi iskalno geslo (ukaz Ctrl+F). Katalog ne omogoča naročanja po spletu. Gradivo je potrebno osebno naročiti v Rokopisni zbirki in je za študijske, znanstvene in raziskovalne namene članom knjižnice dostopno samo v čitalnici zbirke.