prejšnje številke bibliografska kazala cenik kako naročiti obvestila avtorjem impresum



DIGITALNA KNJIŽNICA SLOVENIJE IN UNIVERZA V LJUBLJANI
odmev na Prostodostopni repozitorij raziskovalnih objav in podatkov ter visokošolskih del

V NUK-u z veseljem pozdravljamo iniciativo Univerze v Ljubljani, da zgradi digitalni repozitorij, ki bo sistem za skladiščenje digitalnih virov, katerih avtorji so raziskovalci Univerze v Ljubljani. Ocenjujemo, da bo sistem idealna priložnost za sodelovanje v zvezi z zbiranjem obveznega izvoda slovenskih publikacij, ki jih mora NUK, kot depozitarna ustanova, trajno ohranjati. Tudi tovrstno gradivo je namreč del kulturne in znanstvene pisne dediščine. Menimo pa, da bi bilo potrebno pojasniti nekaj pojmov, ki se med seboj prepletajo in zato povzročajo zmedo v strokovni in akademski javnosti.

Koncept odprtega dostopa je nastal leta 2002 v Budimpešti na osnovi iniciative Zavoda za odprto družbo (OSI). Pobuda BOAI (Budapest Open Access Initiative) je rezultat naraščajočih stroškov licenc za dostop do elektronskih revij in zaradi vse večje omejenosti dostopa na razvita okolja. Glavni cilj je bil omogočiti prost dostop (open access) do znanstvenih člankov na vseh področij preko spleta, ne le do javno financiranih, ampak vseh prostovoljno oddanih del – (več o BOAI URL: http://www.soros.org/openaccess/read.shtml). Digitalna skladišča (repozitoriji) za »odprti dostop« zajemajo dve funkciji: bila naj bi odlagališča za znanstvene publikacije (večinoma članke, vendar tudi visokošolska dela in poročila raziskovanj), ki jih znanstveniki večinoma samostojno ali s pomočjo nekega administratorja objavljajo na spletu in so od tod dostopne javnosti, po drugi strani pa naj bi omogočala prosti dostop do teh shranjenih vsebin. Poudariti velja, da ne smemo enačiti repozitorija, ki je sistem za skladiščenje, z digitalno zbirko, ki lahko obstoji izven tega sistema. V projektu DRIVER, pri katerem sodeluje NUK, je odprti dostop omogočen le do segmentov digitalnih repozitorijev sodelujočih knjižnic. Ti repozitoriji so večinoma že sprejeti odprtokodni sistemi za skladiščenje (DSpace, ePrints in podobno).

Kadar pa govorimo o trajnem ohranjanju digitalnih vsebin na univerzah, se uveljavlja različna praksa glede gradiva, ki je produkt znanstvenega raziskovanja, učnega gradiva in dokumentacije, ki nastane kot rezultat poslovanja visokošolskih zavodov. Tu se pojavljajo digitalna skladišča organizacij (institutional repositories), ki jih gradijo univerze po svetu. Za arhiviranje (dolgoročno ohranjanje) dokumentacije, ki sodi v poslovanje organizacije, je potrebno upoštevati arhivska pravila, ki se razlikujejo od knjižničarskih, tudi glede samega repozitorija. Za trajno ohranjanje znanstvene produkcije, ki sodi v področje odprtega publiciranja, si lahko pomagamo z digitalnim repozitorijem. Vendar pri tem ne smemo pozabiti, da je ta le orodje, ki s svojo zmogljivostjo in funkcijami omogoča izvajanje procesov, ki so bistveni za trajno ohranjanje in katere določi ustanova, ki gradi repozitorij. Seveda pa te procese izvajajo ljudje in ne orodje samo. Že leta 2003 je bil v ta namen sprejet standard ISO 14.721 (znan bolj kot referenčni model za Odprti Arhivski Informacijski Sistem – OAIS), ki opredeljuje vse organizacijske procese, ki se morajo izvajati, da bi se digitalno gradivo trajno ohranjalo (glej več o tem v članku Kavčič-Čolić: »Teoretični model digitalnih arhivov«. V: Knjižnica, 48(4)4 (dec. 2004), str. 63-75.). Ti procesi niso običajni procesi bibliografske obdelave in upravljanja z digitalnim gradivom, ki so značilni za večino knjižnic, ampak so specifični le za knjižnico ali ustanovo, ki izvaja funkcijo digitalnega arhiva. Ni dovolj, da poskrbimo za primerne formate datotek, ampak jih je potrebno opremiti z dodatnimi informacijami, ki bodo zagotavljale njihovo dostopnost tudi v prihodnosti. Poleg tega je treba redno preverjati njihovo delovanje (dostopnost) in spremljati ter tudi implementirani najnovejše dosežke na tem področju. Za ta namen je potrebna dodatna oprema, sredstva in visoko usposobljeni kadri. Področje trajnega ohranjanja digitalnih virov v Sloveniji je šele v začetnem razvoju.

Med mnogimi strokovnjaki, ki delujejo na evropskih univerzah, prihaja zaradi neupoštevanja različnega konteksta, v katerem se omenja pojem »repozitorij«, do nejasnosti. Digitalna skladišča organizacij(institutional repositories), ki jih gradijo predvsem univerze oz. fakultete, niso vedno tudi zaupanja vredna digitalna skladišča (trusted digital repositories), oz. sistemi, ki omogočajo dodatne funkcije za trajno ohranjanje, in za katere skrbijo digitalni arhivi kot organizacijske oblike, ki izvajajo vse procese trajnega ohranjanja. Večina univerz v Evropi in po svetu ponuja le možnost samoshranjevanja (boljši izraz kot »samoarhiviranje«) in odprtega dostopa do svoje znanstvene in raziskovalne produkcije, vendar pa zaradi pomanjkanja znanja in kadrov ni omogočena tudi funkcija trajnega ohranjanja. Posebej se izvaja funkcija odprtega dostopa, ki se nanaša le na del celotne vsebine repozitorija. Zato je pri sistemih za digitalno skladiščenje (repozitorijih) zelo pomembno ločiti med funkcijami odprtega dostopa, samoshranjevanja in trajnega ohranjanja.

NUK ima v skladu z zakonom nalogo, da opravlja funkcijo nacionalnega digitalnega arhiva za slovensko pisno (kulturno in znanstveno) dediščino. Dostop do tovrstnega gradiva v digitalni obliki omogoča portal dLib.si, in sicer:

  • dLib.si že ponuja prost dostop do 60 naslovov (skoraj 7.000 člankov) slovenskih sodobnih znanstvenih in strokovnih revij, in to ne le 6 do 12 mesecev po izidu, ampak tudi takoj po izidu revije v enem primeru že pred izidom;
  • dLib.si tudi ponuja prost dostop do okrog 250 visokošolskih del. Lahko bi bilo jih tudi več, če bi jih Univerza v Ljubljani (UL) pomagala pridobiti;
  • dLib.si bi lahko omogočal tudi prost dostop do učbenikov in drugih publikacij UL, če bi UL to želela (tehnologija ni problem);
  • dLib.si bo v kratkem, v sodelovanju z ARRS, ponudil prost dostop do letnih poročil programov in projektov za leto 2008;
  • vsa zgoraj navedena gradiva so bibliografsko obdelana v COBISS-u, dLib.si jim dodeli URN in so zato lahko dostopna prek SICIRS-a;
  • zgradili smo tudi repozitorij na osnovi odprtokodne programske opreme Fedora, ki lahko služi tudi tovrstnim potrebam UL;
  • z eIFL-om sodelujemo že vrsto let, njegova načela glede odprtega publiciranja pa so vgrajena tudi v osnove dLib.si.

NUK je v preteklosti že dobil sredstva za izvajanje te dejavnosti in ima kot nacionalna depozitarna knjižnica pomembno vlogo pri trajnem hranjenju tudi digitalnih vsebin. S to dejavnostjo se strokovnjaki v NUK-u ukvarjamo že več kot 10 let in pri tem sodelujemo s tujimi nacionalnimi knjižnicami, ki opravljajo podobno funkcijo ter z raziskovalnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z razvojem na tem področju

Naši znanstvenoraziskovalni skupnosti bi bilo nujno potrebno ponuditi enotni spletni portal za znanstvenike oz. raziskovalce, prek katerega bodo dostopali do že publiciranih rezultatov, surovih podatkov, različnih vmesnih rezultatov itd., se »mrežili« med seboj, imeli dostop do orodij za vrednotenje rezultatov e-znanosti itd. Visokošolski zavodi pa v prvi vrsti potrebujejo urejen sistem e-publiciranja (odprtega dostopa). Gradivo, ki bi ga bilo potrebno trajno ohraniti je dolžan prevzeti NUK na podlagi Zakona o obveznem izvodu publikacij. Ker ima NUK za izvajanje funkcije nacionalnega digitalnega arhiva za pisno znanstveno dediščino vso potrebno tehnologijo, znanje in izkušnje, je racionalno, da (tudi kot pridružena članica Univerze v Ljubljani) to storitev opravlja tudi za potrebe Univerze v Ljubljani.

Alenka Kavčič-Čolić
v imenu NUK
 

nazaj na kazalo

natisni članek