|
DIGITALNA KNJIŽNICA SLOVENIJE IN UNIVERZA V LJUBLJANI
odmev na Prostodostopni
repozitorij raziskovalnih objav in podatkov ter
visokošolskih del
V NUK-u z
veseljem pozdravljamo iniciativo Univerze v Ljubljani,
da zgradi digitalni repozitorij, ki bo sistem za
skladiščenje digitalnih virov, katerih avtorji so
raziskovalci Univerze v Ljubljani. Ocenjujemo, da bo
sistem idealna priložnost za sodelovanje v zvezi z
zbiranjem obveznega izvoda slovenskih publikacij, ki jih
mora NUK, kot depozitarna ustanova, trajno ohranjati.
Tudi tovrstno gradivo je namreč del kulturne in
znanstvene pisne dediščine. Menimo pa, da bi bilo
potrebno pojasniti nekaj pojmov, ki se med seboj
prepletajo in zato povzročajo zmedo v strokovni in
akademski javnosti.
Koncept
odprtega dostopa je nastal leta 2002 v Budimpešti na
osnovi iniciative Zavoda za odprto družbo (OSI). Pobuda
BOAI (Budapest Open Access Initiative) je
rezultat naraščajočih stroškov licenc za dostop do
elektronskih revij in zaradi vse večje omejenosti
dostopa na razvita okolja. Glavni cilj je bil omogočiti
prost dostop (open access) do znanstvenih člankov
na vseh področij preko spleta, ne le do javno
financiranih, ampak vseh prostovoljno oddanih del – (več
o BOAI URL:
http://www.soros.org/openaccess/read.shtml).
Digitalna skladišča (repozitoriji) za »odprti dostop«
zajemajo dve funkciji: bila naj bi odlagališča za
znanstvene publikacije (večinoma članke, vendar tudi
visokošolska dela in poročila raziskovanj), ki jih
znanstveniki večinoma samostojno ali s pomočjo nekega
administratorja objavljajo na spletu in so od tod
dostopne javnosti, po drugi strani pa naj bi omogočala
prosti dostop do teh shranjenih vsebin. Poudariti velja,
da ne smemo enačiti repozitorija, ki je sistem za
skladiščenje, z digitalno zbirko, ki lahko obstoji izven
tega sistema. V projektu DRIVER, pri katerem sodeluje
NUK, je odprti dostop omogočen le do segmentov
digitalnih repozitorijev sodelujočih knjižnic. Ti
repozitoriji so večinoma že sprejeti odprtokodni sistemi
za skladiščenje (DSpace, ePrints in podobno).
Kadar pa
govorimo o trajnem ohranjanju digitalnih vsebin na
univerzah, se uveljavlja različna praksa glede gradiva,
ki je produkt znanstvenega raziskovanja, učnega gradiva
in dokumentacije, ki nastane kot rezultat poslovanja
visokošolskih zavodov. Tu se pojavljajo digitalna
skladišča organizacij (institutional repositories),
ki jih gradijo univerze po svetu. Za arhiviranje
(dolgoročno ohranjanje) dokumentacije, ki sodi v
poslovanje organizacije, je potrebno upoštevati arhivska
pravila, ki se razlikujejo od knjižničarskih, tudi glede
samega repozitorija. Za trajno ohranjanje znanstvene
produkcije, ki sodi v področje odprtega publiciranja, si
lahko pomagamo z digitalnim repozitorijem. Vendar pri
tem ne smemo pozabiti, da je ta le orodje, ki s svojo
zmogljivostjo in funkcijami omogoča izvajanje procesov,
ki so bistveni za trajno ohranjanje in katere določi
ustanova, ki gradi repozitorij. Seveda pa te procese
izvajajo ljudje in ne orodje samo. Že leta 2003 je bil v
ta namen sprejet standard ISO 14.721 (znan bolj kot
referenčni model za Odprti Arhivski Informacijski Sistem
– OAIS), ki opredeljuje vse organizacijske procese, ki
se morajo izvajati, da bi se digitalno gradivo trajno
ohranjalo (glej več o tem v članku Kavčič-Čolić:
»Teoretični model digitalnih arhivov«. V: Knjižnica,
48(4)4 (dec. 2004), str. 63-75.). Ti procesi niso
običajni procesi bibliografske obdelave in upravljanja z
digitalnim gradivom, ki so značilni za večino knjižnic,
ampak so specifični le za knjižnico ali ustanovo, ki
izvaja funkcijo digitalnega arhiva. Ni dovolj, da
poskrbimo za primerne formate datotek, ampak jih je
potrebno opremiti z dodatnimi informacijami, ki bodo
zagotavljale njihovo dostopnost tudi v prihodnosti.
Poleg tega je treba redno preverjati njihovo delovanje
(dostopnost) in spremljati ter tudi implementirani
najnovejše dosežke na tem področju. Za ta namen je
potrebna dodatna oprema, sredstva in visoko usposobljeni
kadri. Področje trajnega ohranjanja digitalnih virov v
Sloveniji je šele v začetnem razvoju.
Med mnogimi
strokovnjaki, ki delujejo na evropskih univerzah,
prihaja zaradi neupoštevanja različnega konteksta, v
katerem se omenja pojem »repozitorij«, do nejasnosti.
Digitalna skladišča organizacij(institutional
repositories), ki jih gradijo predvsem univerze oz.
fakultete, niso vedno tudi zaupanja vredna digitalna
skladišča (trusted digital repositories), oz.
sistemi, ki omogočajo dodatne funkcije za trajno
ohranjanje, in za katere skrbijo digitalni arhivi kot
organizacijske oblike, ki izvajajo vse procese trajnega
ohranjanja. Večina univerz v Evropi in po svetu ponuja
le možnost samoshranjevanja (boljši izraz kot
»samoarhiviranje«) in odprtega dostopa do svoje
znanstvene in raziskovalne produkcije, vendar pa zaradi
pomanjkanja znanja in kadrov ni omogočena tudi funkcija
trajnega ohranjanja. Posebej se izvaja funkcija odprtega
dostopa, ki se nanaša le na del celotne vsebine
repozitorija. Zato je pri sistemih za digitalno
skladiščenje (repozitorijih) zelo pomembno ločiti med
funkcijami odprtega dostopa, samoshranjevanja in
trajnega ohranjanja.
NUK ima v
skladu z zakonom nalogo, da opravlja funkcijo
nacionalnega digitalnega arhiva za slovensko pisno
(kulturno in znanstveno) dediščino. Dostop do tovrstnega
gradiva v digitalni obliki omogoča portal dLib.si, in
sicer:
-
dLib.si že
ponuja prost dostop do 60 naslovov (skoraj 7.000
člankov) slovenskih sodobnih znanstvenih in
strokovnih revij, in to ne le 6 do 12 mesecev po
izidu, ampak tudi takoj po izidu revije v enem
primeru že pred izidom;
- dLib.si tudi ponuja prost
dostop do okrog 250 visokošolskih del. Lahko bi bilo
jih tudi več, če bi jih Univerza v Ljubljani (UL)
pomagala pridobiti;
- dLib.si bi lahko omogočal
tudi prost dostop do učbenikov in drugih publikacij
UL, če bi UL to želela (tehnologija ni problem);
- dLib.si bo v kratkem, v
sodelovanju z ARRS, ponudil prost dostop do letnih
poročil programov in projektov za leto 2008;
- vsa zgoraj navedena
gradiva so bibliografsko obdelana v COBISS-u,
dLib.si jim dodeli URN in so zato lahko dostopna
prek SICIRS-a;
- zgradili smo tudi
repozitorij na osnovi odprtokodne programske opreme
Fedora, ki lahko služi tudi tovrstnim potrebam UL;
- z eIFL-om sodelujemo že
vrsto let, njegova načela glede odprtega
publiciranja pa so vgrajena tudi v osnove dLib.si.
NUK je v
preteklosti že dobil sredstva za izvajanje te dejavnosti
in ima kot nacionalna depozitarna knjižnica pomembno
vlogo pri trajnem hranjenju tudi digitalnih vsebin. S to
dejavnostjo se strokovnjaki v NUK-u ukvarjamo že več kot
10 let in pri tem sodelujemo s tujimi nacionalnimi
knjižnicami, ki opravljajo podobno funkcijo ter z
raziskovalnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z
razvojem na tem področju
Naši
znanstvenoraziskovalni skupnosti bi bilo nujno potrebno
ponuditi enotni spletni portal za znanstvenike oz.
raziskovalce, prek katerega bodo dostopali do že
publiciranih rezultatov, surovih podatkov, različnih
vmesnih rezultatov itd., se »mrežili« med seboj, imeli
dostop do orodij za vrednotenje rezultatov e-znanosti
itd. Visokošolski zavodi pa v prvi vrsti potrebujejo
urejen sistem e-publiciranja (odprtega dostopa).
Gradivo, ki bi ga bilo potrebno trajno ohraniti je
dolžan prevzeti NUK na podlagi Zakona o obveznem izvodu
publikacij. Ker ima NUK za izvajanje funkcije
nacionalnega digitalnega arhiva za pisno znanstveno
dediščino vso potrebno tehnologijo, znanje in izkušnje,
je racionalno, da (tudi kot pridružena članica Univerze
v Ljubljani) to storitev opravlja tudi za potrebe
Univerze v Ljubljani.
Alenka
Kavčič-Čolić
v imenu NUK
nazaj na
kazalo
|
