Kaj je prosti dostop?

Prosti dostop (open access) je brezplačen, takojšen in trajen dostop do znanstvenih spletnih vsebin, kjerkoli na spletu.

Do prostega dostopa vodita dve poti:

1. »zlata pot«: založniki e-časopisov sami uredijo prosti dostop do člankov;

2. »zelena pot«: avtorji s samoarhiviranjem svojih člankov na spletu omogočijo prosti dostop
   do svojih stvaritev.

Obe varianti prostega dostopa se prepletata, »zelena pot« naj bi vodila tudi v »zlato«.

Prosti dostop s samoarhiviranjem ne pomeni samozaložništva, tudi ne elektronskega založništva brez strokovnega nadzora kakovosti člankov (peer-review), niti ni mišljeno za objavljanje člankov, ki so namenjeni komercialni rabi.
Prosti dostop s samoarhiviranjem je torej namenjen strokovnim in znanstvenim člankom, za katere avtorji ne pričakujejo denarnega nadomestila.

Kdo in kaj pridobi s prostim dostopom?

• Skupnost - takojšen dostop do znanstvenih ugotovitev, ki lahko koristijo članom skupnosti;

• znanstveniki - opaznost in prepoznavnost ter uporabnost in citiranje znanstvenikovih ugotovitev s prostim dostopom naraščajo, kakor narašča tudi najdljivost, dostop in uporaba znanstvenih ugotovitev drugih avtorjev. Z večjim citiranjem pridobi tudi avtorjeva ustanova, saj se veča upravičenost vloženih sredstev, ki jih krijeta država in davkoplačevalci;

• profesorji in študentje - ni omejitev pri uporabi člankov za študijske namene;

• založniki - z večjo razširjenostjo, opaznostjo in prepoznavnostjo ter citiranjem pridobijo tudi založniki.

Prosti dostop v praksi

Raziskovalci, njihove ustanove in ustanovitelji le-teh morajo biti dobro obveščeni o prednostih prostega dostopa, kakor tudi o tem, kako hitro in preprosto ga je urediti.

Z razvojem in promocijo repozitorijev ustanov (Institutional Open Access Repositories) so znanstvena dognanja veliko hitreje in bolj dostopna, zato je še toliko pomembnejše, da imajo ustanove urejeno prakso samoarhiviranja.

* Besedilo je povzeto po spletni strani EPrints